Športnik sem. Po duši in telesu. Dobro, tisto drugo sem morda začasno pustil tam nekje sredi karantenskih mesecev, zanemaril, pa saj nisem bil edini. Za ta komentar druga predpostavka tako ali tako ni pomembna. Potrebo po tem zapisu sem začutil zaradi prve – športne duše. Te ne more ohladiti niti nadaljnjih enajst ključnih dni. Ne bom je zanemaril niti v četrtem, petem ali šestem valu. Tudi če bi želel, ne gre. In tako sem z razgreto športno dušo spremljal tudi vsako sekundo letošnje koronske, 42. sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih. Kot vse predhodne, do koder pač seže moj dvajset in še nekaj let obsežen spomin. Vsak konec tedna sem iskreno in odkrito upal na dobre skoke naših orlov. Ampak hkrati je bila to prva sezona, ki sem jo spremljal tudi kot športni novinar. Z največjo mogočo mero objektivnosti. Preden obupate in predčasno zaključite z branjem zaradi pomanjkanja avtorjevih izkušenj, preden mi očitate, da sem videl premalo, mi vsaj tokrat dajte priložnost. Ta zapis ni vsesplošna kritika, izognil se bom teorijam zarot o sodniških ocenah in odločitvah žirije, izognil se bom tudi tematiki vse bolj nesmiselnega točkovanja, ki uspeva iz tedna v teden kaznovati najdaljšega skakalca – ta zapis želi izključno izpostaviti stvari, ki jih športna duša ni razumela. Pa jih je poskušala. Pravzaprav se je zares trudila.
Težka in zahtevna sezona; slišali, rekli in zapisali smo že nič kolikokrat. Težko in zahtevno je bilo, še vedno je, brez najmanjšega dvoma. Za vse; šport in karavana smučarskih skokov nista nobena izjema. Konec lanskega novembra, ko se je v poljski Visli začelo, je bilo pomislekov ogromno, a vlak se je vztrajno premikal naprej, novopečeni strojevodja Sandro Pertile je zanesljivo vodil od postaje do postaje. Tu in tam je iz vlaka kdo zaradi pozitivnega testa izstopil in se nato spet priključil. Tu in tam kakšna postaja ni obratovala, ampak vlak se ni ustavil. In z njim je sopihal tudi slovenski vagon. Sopihal. »Solidno,« smo pisali in si s povsem sivim, nedorečenim pridevnikom zatiskali oči, ko je bilo treba oceniti slovenski uvod v sezono. Lanišek se je razvil v glavno orožje slovenske eskadrilje, a je na prvih tekmah v dveh finalnih serijah zapravil možnosti za vrhunske uvrstitve. Tako hitro se je bližalo svetovno prvenstvo v naši zibelki smučarskih poletov, da smo se tega preveč oklepali. Tam orli oživijo in razprejo svoja krila, vedno. Tokrat jih niso. Nerazpoloženo jato je dodatno razgnal zapis Timija Zajca. Neprimeren način, neprimeren trenutek – v samem bistvu je povsem vseeno. Ko potegujemo črto pod sezono, se je s tisto objavo rezultatska krivulja slovenskega skakalnega tabora obrnila navzgor. Kakorkoli obrnemo. Morda manj izrazito, kot smo se na trenutke prehitro navduševali, ampak se je. In najbrž je bila poteza Savinjčana za športno dušo iz prvega odstavka celo ena najbolj razumljivih v sezoni.
Po planiški aferi smo se pobrali. Po novem letu se je rešila skakalna sezona. Manjkala je le zmaga. Le. Manjkala je samo pika na i. Samo češnjica na torti. S torto in i-jem brez pike moramo biti pač zadovoljni. Nisem pretirano velik ljubitelj tradicionalne rojstnodnevne sladice, niti nisem ekspert za deseto črko slovenske abecede, ampak ... predstavljam si ju nekako drugače. Prva in edina posamična zmaga v sezoni za slovensko skakalno reprezentanco ne more in ne sme biti pika na i. Prve in edine stopničke na ekipni tekmi za slovensko skakalno reprezentanco ne morejo in ne smejo biti češnjica na torti. Najboljši Slovenec na devetem mestu skupnega seštevka nikakor ne pomeni rešene in »solidne« sezone, peto mesto v pokalu narodov še manj. Pa smo na planiškem zaključku vseeno govorili, razmišljali in se obnašali natanko tako. Na koncu ni bilo niti tiste opevane pike in češnjice, pa je bilo videti, kot da smo pod črto nekako zadovoljni. In tu se je športni in s tem neumorno tekmovalni duši, ki tako zelo nerada izgublja, zataknilo; nič ni narobe s povprečno ali podpovprečno sezono. Zgodi se, dogaja se. Tudi največjim. Menjava na selektorskem mestu je prišla v vse prej kot idealnem trenutku in Robert Hrgota je iz dane situacije pravzaprav izvlekel veliko. Ampak hkrati je bil tudi eden redkih, morda celo edini, ki si je na trenutke dovolil biti nezadovoljen. Kljub bronu Anžeta Laniška je Oberstdorf zapustil odkrito razočaran. Glede na vložke, glede na infrastrukturo in pogoje ne bi smelo biti nič drugače. Pa je bilo, pri napačnih akterjih. »Sem dober zmagovalec, ampak resnično slab poraženec,« je nekoč dejal eden največjih športnikov vseh časov Tom Brady. V začetku letošnjega leta si je z zmago na Super Bowlu pri 43 letih nadel še svoj sedmi šampionski prstan. Zaradi zmagovalne miselnosti. Ker se ob neuspehu, ob napaki in porazu ni smejal, pošiljal poljubov ali lizal sladoleda. Ker je bil odkrito jezen in razočaran. In ker je vse te občutke kopičil in jih že ob naslednji priložnosti znal usmeriti v nekaj pozitivnega. Tudi če gre za mali kristalni globus, planiški seštevek, posamično zmago ali stopničke. Pokaži, da ti ni vseeno. Da nisi zadovoljen s povprečjem. Skoki so na sončni strani Alp nacionalni šport, karkoli že pač to pomeni. Temu primerna morajo biti tudi pričakovanja – javnosti in športnikov. Skakalna velesila smo in drobtinice bodo vedno premalo.