ljudje duše Dobra karma

Z ljudmi, ki si jih želite v svojem življenju, ...

Jessica Biel, Justin Timberlake, Silas Svet24.si

Uradno: Justin Timberlake je spet očka

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

koronavirus, epidemija, pandemija Svet24.si

Nadaljevanje ugodnega trenda: Delež pozitivnih ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

Katy Perry Odkrito.si

Katy Perry na Twitterju izzvala ostro polemiko

severina Njena.si

Severina oboževalko razveselila z najlepšo obleko

Miha Andolšek
Miha Andolšek
0 28.11.2020 17:59:21

DIEGO, božja roka, ki se je rokovala s hudičem

Profimedia
Diego je bil junak delavskega razreda, ki mu je že v onstranstvu uspelo tisto, kar ni pred njim nikdar nikomur - v objem združiti navijače Boce in Riverja. Nepredstavljivo in neprecenljivo.

Pred mundialom v Mehiki je bil iskana roba. Za Maradono sem moral takrat dati Matthäusa in Platinija. Ali pa Linekerja, ne vem več natančno. Leta, j*biga. V vsakem primeru veliko, a bilo je vredno. In še danes je tam. V Paninijevemu albumu. Med Bochinijem in Burruchago. Za vedno je ostal prilepljen postrani, saj se je roka od veselega razburjenja preveč tresla. Bil je pač trofeja. Vedno.


Bili so to neki drugi časi. Z izjemo športne srede na »dvojki« je mednarodni nogomet le poredkoma zašel v našo dnevno sobo. Internet? Mama, kaj je to Internet?
Pa vendar smo seveda tudi mi, ki smo v šolo hodili z rumenimi rutkami okoli vratu, vedeli za Maradono. Navsezadnje smo lahko med glavnim odmorom na šolskem asfaltu iz dneva v dan spremljali, kako so se veliki fantje deset minut kregali, kdo bo Maradona, da bi potem preostalih pet minut dejansko preganjali balon. In ta Maradona mora potemtakem biti nekaj posebnega, ta Maradona mora biti strašna faca.
Res je bil nekaj posebnega in res je bil velika faca. Zdelo se je, da ga je oni tam zgoraj sem dol poslal z enim samim namenom. Da igra nogomet. Te čudovite igre nihče ni igral bolje, lepše. Tistim, ki ga niso videli igrati oziroma ki ga niso živeli ter doživeli, bi to lahko zaman razlagal ure in ure, za vse tiste, ki so ga videli igrati, pa je vsaka dodatna beseda povsem nepotrebna.


Pome, ko ga je naredil, je Bog nemudoma zavrgel mušter. Če ga je s talentom obdaril oni tam zgoraj, je sam kmalu podpisal pakt z onim tam spodaj. Žoga pa je postala in ostala njegova najboljša prijateljica. Včasih tudi edina. Tudi ko je bil sprt sam s seboj, ga ni zapustila. Ona je pač zvesta in potrpežljiva. V njegovem primeru zelo potrpežljiva. Z leti se je nabralo grehov, pri tem pa je bil pogosto sam sebi največji sovražnik. Nekoč davno, bržkone že tam v Barceloni, ko se je prvič srečal z belim prahom, je pritisnil na tipko za samouničenje. A medtem ko je z nebrzdano silo uničeval svoje življenje, je olepševal naša. Kaj vse ni bil ... Narkoman, goljuf, pijanec, prevarant, prešuštnik, dopingiranec, prijatelj mafije … Slab človek? Na trenutke zagotovo. Toda ko je imel v nogah žogo … Je bil edinstven. V svoji ligi. V časih, ko je bil nogomet še nogomet, so ga neusmiljeno mlatili, zaustavljali so ga na vse načine, da bi na koncu ugotovili, da je - nezaustavljiv. Vedno in še vedno bi zanj dal Matthäusa in Platinija. Pa še Linekerja za povrh. V Paninijevem albumu, na igrišču... Sploh na igrišču.


Varal je vse, v pozitivnem in negativnem smislu, a očeta časa ni mogel prevarati. In ko je enkrat izgubil, zapravil, zakockal svoj dar, je postal le še karikatura samega sebe. O Maradoni kot trenerju tako ne gre izgubljati besed. Pravzaprav je bilo vse tisto od Napolija dalje nepotreben bis. Resničnostni šov, ki se je pogosto sprevrgel v nič kaj smešno parodijo. Na koncu ga je zapustil tudi nogomet. Če je Pele postal nek večni ambasador, pa Fifa nikoli ni natančno vedela, kaj bi storila z Maradono. A vsemu naštetemu navkljub – ali pa prav zaradi tega – je že za časa življenja postal večji od življenja samega. Mit, v katerem je bilo težko razločiti ter določiti mejo med resnico in fikcijo.   


V roke znova vzamem album Mexico 86. Stran 11. Tam med Bochinijem in Burruchago on strmi nekam v nebo. Hitro čas beži. Štiriintrideset let od Mehike, 30 let od popoldneva v Firencah, ko mu je Tomislav Ivković ubranil penal. Najbrž eden redkih dni, ko sem navijal proti njemu.


V današnjem politično korektnem svetu bodo številni bržkone dejali, da nogometaša s tovrstnim življenjepisom nikakor ne bi smeli postavljati za zgled ter mu pisati slavospevov. In imeli bi prav. Diego je bil mož, ki bi kot nogometaš moral biti vzor vsem in ki hkrati kot človek ne bi smel biti vzor nikomur. Z Diegom bi šel na konec sveta, z Maradono ne bi naredil niti koraka, kot je dejal nekdo iz njegovega posvečenega kroga.


Živel je v slogu s tisto frazo sex, drugs and rock`n`roll. Seks, droge in rokenrol. Oziroma seks, droge in nogomet. A najbrž je tako moralo biti. Navsezadnje, če bi se znebil svojih demonov, bi morda izgubil tudi svoje angele, kot je nekoč zapisal Tennesse Williams. Morda imajo še najbolj prav tisti, ki pravijo, da je bil pač krvav pod kožo. In bil morda prav zaradi tega kralj ljudskih src. Working class hero, junak delavskega razreda. Ki mu je že v onstranstvu uspelo tisto, kar ni pred njim nikdar nikomur - v objem združiti navijače Boce in Riverja. Nepredstavljivo in neprecenljivo. Ter morda najlepši testament njegove veličine in zapuščine.


Maradona je pogosto živel, kot da jutri ne obstaja. In v sredo jutri res ni več obstajal. V sredo je odšel, toda umrl ni. Ker, saj veste, legende živijo večno.

Značke: diego-maradona, smrt

Članki iz rubrike