ineza sotler 2 Dobra karma

V svoji bitki z rakom znana Slovenka vidi pekel in...

Jessica Biel, Justin Timberlake, Silas Svet24.si

Uradno: Justin Timberlake je spet očka

jankovic makarovic bobo Reporter.si

Dom Jankovićevih privilegirancev: ljubljanski ...

koronavirus, epidemija, pandemija Svet24.si

Nadaljevanje ugodnega trenda: Delež pozitivnih ...

janez-cigler-kralj Necenzurirano

Minister Cigler-Kralj denar za ranljive dal ...

Katy Perry Odkrito.si

Katy Perry na Twitterju izzvala ostro polemiko

POLKAHOLIKI (SOBICA)-67 Njena.si

Navihano razpoložen Matic iz Polkaholikov

Andrej Miljković
Andrej Miljković
54 30.12.2020 10:29:34

Primož, DOVOLJ JE, Tadeju dolguješ OPRAVIČILO!

Sredi tega meseca sem se ugriznil v jezik, ko sem se Tadeju Pogačarju želel opravičiti sam.

No, ugriznil sem se v jezik pred očmi širšega občinstva, medtem ko sem se pred izbrano druščino svojih znancev na precej zasebnem družbenem profilu zmagovalcu Dirke po Franciji tudi dejansko opravičil. Čutil sem namreč neznosno in neizmerno potrebo po takem dejanju, ko smo člani Društva športnih novinarjev Slovenije nekako uspeli brez naziva športnika leta naše države pustiti avtorja z naskokom največjega individualnega uspeha v zgodovini slovenskega športa.

Kot znamo le na teh prostorih večnih delitev in kolobocij, se nam je nekako posrečilo še enkrat pokazati, da smo na sončni strani Alp vedno imeli malce rajši tragedije trpečih skoraj zmagovalcev kot velika jajca šampionov. Rekli boste, da je Primož Roglič ob drugem mestu na Touru zmagal na Vuelti, osvojil klasiko Liege–Bastogne–Liege, dodal še nekaj dosežkov ter bil navsezadnje na podelitvi zlatega kolesa izbran za svetovnega kolesarja taistega leta. Rekli boste, rekli ste, a vam bom vrnil servirano na zlatorumenem pladnju.

Ne vem, kakšni kompleksi in travme preganjajo ljudi, ki so podeljevali zlato kolo. Je že mogoče, da so se res zapičili v Tadejevo taktiko na slovitem Touru in jo razumeli kot premalo viteško, premalo kolesarsko. Traparija. Vem pa, kakšno je v športnem svetu vrednotenje francoske pentlje v primerjavi z vsemi preostalimi dosežki v kolesarskem univerzumu. To ni Wimbledon proti Roland Garrosu ali Monte Carlo proti Hungaroringu. Če gre pri tenisu za vprašanje prestižnosti tekmovalno enakovrednih dosežkov v identični konkurenci istih in enako pripravljenih nasprotnikov, je Tour v primerjavi z ostalimi dirkami na drugem planetu. In vse ostale teorije so smešne.

Kajti največji vseh časov Miguel Indurain je na Touru slavil petkrat, kot Španec pa je na svoji, španski Vuelti enkrat samkrat nastopil le ob koncu kariere iz sponzorskih razlogov in odstopil. Zmagal ni nikoli, tako kot ni nikoli slavil na nobeni od klasik. Največji vseh časov, pozor. Od njega pa bi bil (in nekaj časa tudi je bil) večji le Lance Armstrong, ki je vzpostavil najbolj sofisticiran mehanizem sistemskega dopinga, tvegal zdravje, čast in večno sramoto, da bi serijsko osvajal Tour. Eden in edini ultimativni sveti gral. Sedemkrat. Zanimalo ga ni čisto nič drugega.

Največjo prevaro v zgodovini športa je organiziral in izpeljal, ne da bi pri tem enkrat samkrat nastopil na Vuelti. Je lahko bolj zgovorno? Z vsem spoštovanjem do vseh, ki nastopajo, in z največjim občudovanjem Rogliča, ki je zmagal na zadnjih dveh izvedbah te sicer težke in pomembne dirke. Tako. Toliko. Zame edina mogoča razlaga, pa čeprav se v navalu nerazumnega zmanjševanja največjega mogočega uspeha z menoj ne strinja niti marsikdo na lastnem uredništvu. Če sem se tedaj ugriznil v jezik, se zdaj nisem mogel. Predvsem pa se nisem mogel zato, ker sem trdno prepričan, da Pogačarju zdaj opravičilo dolguje tudi Roglič. In to veliko opravičilo.

Pa ne zaradi športnika leta, lepo vas prosim. S tem Primož nima posebej veliko, ni kaj dosti kriv za ustvarjanje klime, v kateri je za nameček v marsikaterih slovenskih (?!) očeh sam postal uboga žrtev, Pogačar pa nekakšen zlikovec, nekakšen ubijalec sanj. Primož ni pretirano kriv, da ga je slovenska javnost postavila na piedestal malikovanja in pri tem dovolila, da se je ob epskem preobratu in pohodu na vrh nekega drugega Slovenca celo ta drugi Slovenec počutil krivega. Kot da je naredil kaj slabega. Kot da njegova zmaga ni bila enako naša. Kot da je bila drugačna in vredna manj.

Morda bi lahko Roglič v tistih norih dneh ekstremnih pariških čustev kaj naredil drugače in izrekel kakšno drugačno besedo, da bi vse skupaj delovalo manj nadrealistično. A to so malenkosti, ki jih ob drugačnem zaključku leta ne bi bilo nikoli vredno omenjati. Kot se ne bi bilo vredno spomniti, koliko je k ustvarjanju take klime prispeval sicer vsega občudovanja vreden vnaprej predvajani dokumentarni film Televizije Slovenija o Rogličevih pripravah na Tour in garanju za naskok na neizbežno zmago. Kot da ne bi bilo še enega slovenskega (vsaj tihega) favorita, kot da bi na francoskih cestah šlo zgolj in samo za Primoža.

Kolega, avtorja filma, sta brez kančka slabih namenov opravila fantastično delo, a ko je dan pred romanjem večinoma potolčenih (bil sem na tistem letalu in vem, kaj govorim) slovenskih navijačev na Elizejske poljane prišlo do tistega preobrata, je neizbežno tudi do tedaj zgodovinsko brezhibna televizija bila bolj Primoževa, predvsem pa je bil boleče očitno Primož bolj njen. Da, te malenkosti bi bile lahko drugačne in tudi v poznejših tednih bi se Roglič nekajkrat lahko oglasil, ko je bilo iz takih in drugačnih virov mogoče zaslediti razne neumnosti in ko je celo Pogačar v tujih medijih razlagal o tem, da so ga dosegle zmerljivke, grozeča sporočila, obtožbe. Ker je premagal Slovenca. Slovenec.

Da, bilo je nekaj trenutkov, ko bi se podpisani pod ta zapis na Primoževem mestu oglasil. A tu gre za vprašanje osebne izbire, sloga, okusa. Nevredno spotikanja in nevredno opravičila, če bi ostalo pri tem. A ni ostalo pri tem. Ne, ni. Ko so pretekli konec tedna na Nizozemskem objavili dokumentarni film o zakulisju Toura z zornega kota ekipe Jumbo-Visma in ko so glavni poudarki odjeknili po vsem svetu, ni moglo ostati pri tem. 

Glejte, že tako ali tako nisem ravno oboževalec teh patetičnih nizozemskih filmčkov, ki se pretvarjajo, da prikazujejo zakulisje. Tak izdelek ima pravo vrednost, če ga neodvisno posname novinarsko oko, v nasprotnem primeru pa je čistokrvni PR z zelo premišljenimi sporočili in z dobro odmerjenim prikazovanjem želenega. Dajati vtis, da so gledalci od Jumba dobili nekaj, česar Jumbo ni hotel pokazati, je seveda precej absurdno – in take vsebine zvenijo natanko tako.

Sem jih pa lažje sprejel, ko so prikazovale zmagoslavje in so bile pač del tega cirkusa, kot pa zdaj, ko so zapakirali francoski polom. In ko so resda priznali nekaj svojih napak, a najmanj posredno tudi prek tega priznanja razvrednotili Pogačarjev mega uspeh. Z udarnimi, bojda povsem spontanimi besednimi izlivi svojih kolesarjev, ki menda niso vedeli, da jih snemajo in da bo to kadarkoli objavljeno, je nizozemska ekipa želela poudariti, kako zelo je pomagala poznejšemu zmagovalcu. 

Spomnila je na jebeno, kot se je izrazil eden od kolesarjev, osmo etapo, ki so Pogačarju dovolili pobegniti in ostati v igri. Poudarila je menda ves čas prisotno zavedanje, da Tadeja vlečejo s seboj, kot da bi bil eden od njih – pri čemer je celo Roglič tisti, ki v tem dokumentarcu pred zadnjo težko etapo izusti, da so ga zastonj privlekli skoraj do konca. In poudarila je splošni konsenz znotraj ekipe takoj po koncu dirke, da bi kolesarja brez ekipe že davno lahko zlomili, če bi ga napadali. A to seveda še ni bilo vse.

Eden od vrhuncev filma prikazuje Primoževo nejevero ob Tadejevem dosežku na tistem epskem prelomnem kronometru, ko poraženec v moštvenem avtomobilu med drugim o zmagovalcu reče, da če je sposoben kolesariti tako, bi se lahko v vsaki etapi sam odpeljal naprej. »Ne vem, kako jim je to uspelo,« se večkrat čudi Roglič in marsikoga po svetu je množina, ki jo poraženi Slovenec za opisovanje podviga zmagovitega Slovenca uporablja ves čas, zmotila že sama po sebi. Češ da naj bi z njo namigoval na tehnološke ali kakšne drugačne nečednosti.

Tako daleč niti približno ne bom šel, čeprav zadeva v tako zaznamovanem in zgodovinsko omadeževanem športu vsekakor je moteča. Je pa mojemu sodu v tej celotni zgodbi norega (tako in drugače) slovenskega kolesarskega leta 2020 dno izbila opazka Rogličeve desne roke Toma Dumoulina, ki se čudi, da ga je za tako zelo veliko prehitel nekdo, ki na kolesu sedi kot rudar. Čeprav nisem ekspert za nizozemske metafore, mi vse skupaj zveni kot kar huda žalitev in kot tako so jo sprejeli vsi relevantni svetovni mediji. Huda žalitev, ob kateri pa je vsega dovolj. In preveč.

Da je Jumbo to žalitev objavil, razumem še precej manj kot to, da je objavil vsa druga patetična javkanja svojih kolesarjev. Ob tem si nisem na jasnem, ali bi Primož to žalitev Tadeja lahko kakorkoli preprečil. Morda. Zagotovo pa bi se moral od nje ograditi. Najmanj od nje, če ne še od česa, kar se je zgodilo od tistega kronometra dalje. Ograditi in se zanjo opravičiti vsaj v svojem imenu. Najmanj zanjo, če ne še za kaj. Morda je zmagovalca velikega, z ničimer niti malo primerljivega Toura že poklical, se distanciral in se opravičil osebno. Vsekakor pa bi to moral storiti tudi javno. Čudi me, da še ni. In bom skrajno razočaran, če tega ne bo naredil nikoli.

Članki iz rubrike