Da na sončni strani Alp svojega ne znamo ravno ceniti, že dolgo ni skrivnost. Česarkoli! Če je slovensko, skoraj vedno najdemo vsaj kakšen dvom oziroma si prizadevamo poiskati slabost. Ker če je naše, jo menda gotovo ima ... In 1. SNL pri tem ni nikakršna izjema. Niti po naključju. Dežurnih kritikov je nešteto, pljuvanja ogromno in še več, na družbenih omrežjih pogosto poteka neke vrste tekmovanje, kdo bo domače prizorišče bolj omalovaževal. Kakopak anonimno, hkrati pa sem prepričan, da mnogi med njimi kakšne tekme sploh niso videli. Ker so po njihovem prepričanju itak slabe.
"Včasih se mi zdi, kot da ima večina Slovencev dnevno sobo na Santiago Bernabeuu, Camp Nouu ali Allianz Areni v bavarski prestolnici," je misel nadvse uglednega nogometnega delavca, ki po mojem mnenju zelo nazorno razkriva (žal prevladujoče) stanje duha pri nas. Vrhunskost je seveda cilj ali želja vsakega, a po drugi strani skoraj nikogar ne zanima, kakšna je pot do takšne stopnje. Koliko sto milijonov evrov je potrebnih … Pri nas pa je ogromno že sto tisočakov.
Da ne bo pomote. Slovenska liga vsekakor ima slabosti in nima jih malo, ampak nikakor ni tako zelo slaba, kot bi jo želel marsikdo predstaviti. Še zlasti tisti, ki je ne spremljajo ... Če se ozremo le na zadnji krog, je bil obračun Kopra in Domžal prava paša za oči. Še posebej v prvem polčasu. Všečne akcije so se vrstile druga za drugo, dogajalo se je sto na uro, tudi dinamika je bila na zavidljivi ravni. Na tem področju slovenski nogomet gotovo dela korake naprej, številni parametri, denimo pretečeni kilometri, so vse bolj primerljivi s tistimi iz spodobnih evropskih lig. In tudi najboljših, ampak to za primeren umetniški vtis ni dovolj. Potrebni so tudi dobri pogoji in Bonifika jih je v sobotnem večeru ponujala, končni 'izdelek' je bil temu primeren. Kakovost izvedbe je v največji meri odvisna od stanja igralne površine, to je sveta resnica. Na slabem igrišču je dober nogomet težko igrati. Nemogoče. Na 'grbavici' se ne bi znašel niti Lionel Messi in kristalno jasno je, da so igralne površine velik problem slovenskega klubskega nogometa; na preveč stadionih so zelenice preslabe. Drži, da tudi zaradi objektivnih okoliščin, zaradi podnebja, poleg tega klubi niso lastniki objektov, kar vse skupaj otežuje. Tako se po najboljših močeh trudijo z vzdrževanjem, toda z nekaj dobre volje (in denarja, brez katerega pač ne gre) bi bilo mogoče storiti marsikaj.
Dovolj je pogledati k južnim sosedom, ki so se pred kratkim na pobudo ali celo zahtevo krovne nogometne organizacije lotili projekta tako imenovanih hibridnih igrišč, kar se jim še kako obrestuje. Gre za kombinacijo prave in umetne trave v razmerju od 70:30 do 90:10 v korist naravne. Pri nas se s takšno zelenico lahko pohvalita Stožice in Ljudski vrt, njena največja prednost pa je, da so umetna vlakna stabilizator podlage, zato jo je skoraj nemogoče uničiti, prava trava pa zagotavlja gostoto in kompaktnost. 'Njive' so tako postale preteklost, letni čas ima le še minimalen vpliv na razmere in kakovost tekem v hrvaški ligi se zaradi tega kar precej izboljšuje.
Vendar Hrvati niso izumili tople vode, temveč so le posnemali najboljše. Tovrstne površine so namreč doma na vseh najsodobnejših stadionih po vsej Evropi. Morda sem prevelik optimist ali celo utopist, toda verjamem, da bi lahko v navezi klubi-lokalna skupnost-NZS-Uefa 'hibridna' postala tudi Slovenija. To bi bil gromozanski korak naprej, ki bi nadvse izboljšal podobo lige in njeno kakovost. Igralci slovenskih klubov bi v idealnih razmerah kar naenkrat postali boljši. Preglavice z nadzorom žoge zaradi takšnih in drugačnih nepričakovanih odbojev bi izginile, odstotek natančnih podaj bi se močno povečal, s tem bi se stopnjeval ritem in še bi lahko našteval. Skratka, slovenski klubski nogometni svet bi postal lepši in boljši, vloženi trud na treningih, ki ga je že zdaj ogromno, pa bi hitreje dosegel namen. O vsem tem niti malo ne dvomim!
