Pri čemer mi zaradi večnosti verzov ne pride na misel, da bi uporabil preteklik ali da bi zadevo mrcvaril s kakšnim neposrečenim prevajanjem. Bom rajši tvegal kakšno nacionalistično oznako, s kakršno v tej državi in še posebej teh časih tako ali tako moram živeti v vsakem primeru. Kakorkoli, legendarni Đole poje o osnovni šoli, zame pa je vsaj del te globoke misli veljal tudi na faksu. Vedel sem sicer kar veliko, v tugo pa – na srečo ali na žalost – resnično nisem verjel. In če me boste kadarkoli poskušali prepričati, da je tuga isto kot žalost – nimate pojma.
Na FDV zato nisem šel spreminjat in spremenit sveta, meni je bil moj – na srečo ali na žalost – čisto v redu. Z vami bom iskren, želel sem visoko izobrazbo čim bolj logično kompatibilne smeri, da bi postal edino, kar sem kadarkoli želel postati – in sem jo šel iskat v predavalnice, zaradi katerih danes verjetno že sam po sebi veljam za delomrzneža, kaviar socialista, levičarskega jebivetra in še kaj, kar si serijsko izmišljuje aktualna oblast. Verjetno nima smisla, da bi kot nekdo, ki ima za nameček stara starša pokopana nekje, kamor gospod minister Hojs najrajši prepoveduje potovanja, in ki občasno naredi kakšen intervju z Aleksandrom Čeferinom, kogarkoli prepričeval, da sem od levičarja kar precej oddaljen. Ne sicer toliko kot od pogledov, ki danes na mračni strani Alp, ki smo ji nekoč dejali sončna, veljajo za desne – a vendarle.
Toda pustimo to, vrnimo se na FDV, kjer mi je bilo sprva pomembno le to, da naredim dovolj izpitov, se naučim kaj koristnega za svoj poklic in – predvsem – na četrtkovi telovadbi dosežem več košev od Kristjana. Sem pa imel to srečo, da sem spoznal ljudi, ki so me v tem pogledu spremenili. Še vedno sicer najrajši dam več košev kot kdorkoli in še vedno – pravzaprav še bolj kot kadarkoli – se vidim le v športnem novinarstvu, moji ultimativni ljubezni. A ti ljudje so mi pokazali in predstavili tugo na svetu, pokazali so mi, kaj je prav in kaj narobe, da bi bilo te tuge čim manj. Pokazali so mi pravičnost in načelnost, pokazali so mi širino in svetovljanstvo, pokazali so mi strpnost, sprejemanje in človečnost.
Nekateri so bili moji sošolci, drugi so bili moji profesorji, tretji asistenti ali demonstratorji. Ena od njih je bila Simona Kustec. Ena od njih je bila mlada dama, ki je goreče verjela v vse našteto, ob tem pa se je na moje veliko veselje razlikovala tako od tistih, ki so športno usmerjenega novinarskega družboslovca zaničevali, kot od tistih, ki so se zgolj maksimalno trudili, da ga ne bi. Leta pozneje mi je večkrat rekla, naj jo tikam, ko sva se srečala na nekaj športnih – ni pomembno, kje in zakaj – prireditvah. Naj ji rečem Simona, je dejala. In sem ji. Pa ne zato, ker bi jo spoštoval ali cenil kaj manj kot v letih na faksu. Ravno nasprotno, tikam lahko le nekoga, ki ga toliko cenim, spoštujem in mu (ali ji) zaupam, da si to zasluži. Če bi jo torej srečal danes, bi ji rekel gospa dr. Kustec.
Kajti že ko je vstopila v vlado, za katero je bilo jasno, da se bo v njej dogajal masaker vljudnosti, pravic, svoboščin, dostojnosti, dopuščanja, topline in človečnosti, me je močno razočarala. Tega ji vsa tista leta ne bi pripisal v zameno za nič. A sem ji vendarle dal možnost. Če kdo, potem bi Simona – oziroma danes gospa dr. Kustec – tudi v takem brlogu mračnosti in zlobe pač morala biti glas česa povsem drugačnega. Pa ni bila. In ni. Ko gospod minister Simoniti tepta kulturo in kulturnike, me boli – a me ne preseneti, ne razočara. Ko je gospod minister Hojs vedno znova videti presrečen, ko prileti (njegove besede) kakšna kazen ali ko kdo ne more k družini v Bosno, me boli – a me ne preseneti, ne razočara. In ko gospod premier ves čas kaže stud in prezir do vseh, ki nimajo njegove članske izkaznice in pripadajoče podobe popolnega podanika, me boli – a me ne preseneti, ne razočara.
Ker to niso moji ljudje. Nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Simona je bila moj človek. Moj človek, ki je postal gospa dr. Kustec. Moj človek, ki boli. In ki najbolj boli zato, ker je presenetil, razočaral. Čeprav bi si dovolil kakšno reči tudi o šolah, o gotovem vračanju vanje po krompirjevih počitnicah in o menda tehnološko najbolj napredni državi, pred katero se skrijeta Švedska in Luksemburg, se bom zadržal. Četudi gre za približno tako traparijo, kot da bi v primerjavi s tema dvema državama za nedosegljivo visoke označil naše plače, se bom zadržal. Gospo dr. Kustec, nekoč Simono, bom sodil po vseh pljunkih v obraz načelom, svobodi, pravičnosti in človečnosti, ki jih je dovolila. Če že ne kakšnega prispevala tudi sama.
Sodil jo bom tudi po tem, da je vse, kar mi je pomagala vcepiti in na kar sem tako zelo ponosen, pomendrala. Najbolj pa jo bom sodil po tem, kar počne kot ministrica za nekaj, kar mi je bilo vedno posebej drago – mislil sem, da tudi njej – in od česar tako zelo rad živim. Še manj, kot bi si mislil karkoli drugega, bi si kadarkoli mislil, da bo postala mačeha slovenskega športa. V vseh pogledih. Nepomembnost, ki jo daje enemu največjih slovenskih ponosov, je ubijajoča. Pozabljivost in ignoranca, ki jo kaže, kadar je treba poskrbeti za športnike, sta mi hkrati jemali sapo in tla pod nogami. Ko pa je gospa dr. Kustec, nekoč Simona, mimogrede omenila, da se bo kljub zaprtju države med 1. in 11. aprilom smelo dokončati evropsko prvenstvo mladih reprezentanc, ki ga ima čast gostiti Slovenija, je o sebi povedala več, kot bi lahko komurkoli uspelo kadarkoli.
Čeprav gre za izjemen dogodek, ki je vsak dan na naslovnicah največjih evropskih športnih časnikov, mi je kar jasno, zakaj je še ni bilo na nobeno od tekem. Če nič drugega, bi lahko po nesreči tam srečala najvplivnejšega Slovenca Čeferina – pred njim bi ji bilo že tako ali tako gotovo neskončno nerodno, pa še vprašanje, kakšna kazen je predvidena za takšno srečanje. Nikoli pa ne bom mogel ne razumeti ne sprejeti, kako se ji ni uspelo pozanimati (in ji ni bilo mar, da bi se pozanimala), da se skupinski del prvenstva končuje 31. marca – torej dan pred zaprtjem države. In da se izločilni boji začenjajo 31. maja – torej kak dan ali dva za tem, ko se bo izteklo ključnih 11 dni in se bodo otroci ponovno vrnili tako v šole kot na športna igrišča ...
