Skozi leta sem se naposlušal floskul in oguljenih fraz. Če bi za vsak »Pustili smo srce na igrišču« dobil en evro, bi bil danes precej bogat človek. Po drugi strani bi včasih dal kopico taistih evrov, da bi iz sogovornika na oni strani diktafona izvlekel, kaj si resnično misli. Redki so bili primeri ... Tudi zato, ker v Sloveniji iskrenost in igranje z odprtimi kartami nista ravno zaželena, kar je vnovič pokazal primer Timija Zajca.
Njegov edini greh je bil ta, da je povedal, kar si misli. In kar ga že dolgo žuli. Da je javnosti dal tisto, kar je navsezadnje pričakovala. Odgovore. Tudi širša javnost bi namreč rada vedela, v katerem grmu tiči zajec. Sploh, ker je govora o enem izmed tako imenovanih nacionalnih športov. Športa z domovinsko pravico, karkoli naj bi to že pomenilo. In ni mar Timi Zajc storil prav in samo to, kar je tako željno pričakovala javnost? Kot eden redkih se ni skrival za floskulami in prežvečenimi frazami ter je poskušal najti in dati odgovore, zakaj imajo slovenski orli na enem izmed vrhuncev sezone pristrižena krila. In namesto da si se zamislili nad njegovimi besedami ter pozdravili njegov pogum, ga zdaj pribijajo na križ, nad njim pa so čez noč pribili še napis Problematičen.
Danes je problematičen, saj ni pripravljen igrati po njihovih pravilih. Ni jim (več) pripravljen slepo slediti. In to je povedal na glas, kar je seveda smrtni greh v njihovem svetu. Svetu, v katerem so dovoljene floskule in prazne fraze, če pa nekdo stopi iz kalupa in pri tem reče bobu bob, ga karierni funkcionarji ter birokrati seveda nemudoma ožigosajo za negativca in razdiralca. Namesto da bi mu čestitali za pogum in pokončno držo, postane nezaželen. Izobčenec, pobalin, diletant. Bodi tiho in glavo dol, ti si tu za to, da skačeš, ne pa da razmišljaš in govoriš. Pa čeprav je on tisti, ki njim prinaša plače in honorarje. Pa čeprav se je v enem dnevu večkrat spustil po skakalnici kot vsi oni skupaj v celem življenju.
Raje kot Zajca bi imeli plašne in poslušne kunce. Ubogljive zborovske dečke, ki ne smejo misliti z lastno glavo. In ki so brez pravice do glas(ovanj)a. Fantiče, kot je v enem izmed pogovorov skrajno podcenjevalno dejal eden izmed teh večnih funkcionarjev.
Praočetje skokov in športa nasploh si želijo poslušne hlapce, ki se v svojih nastopih pred mikrofoni in diktafoni zatekajo k preverjenim floskulam, v slogu tiste, da s(m)o oziroma bomo od sebe dali 110 odstotkov, karkoli naj bi to že pomenilo. Raje imajo plašne dečke, ki kimajo in prikimavajo ter si na glas ne upajo povedati svojega mnenja, namesto pokončnih mož s svojim stališčem in »cojones« med nogami. »Delo ponujamo fantičem z urejenimi pričeskami,« bi se glasil oglas na zavodu za zaposlovanje. Da, tudi ob pričeske so se v preteklosti že spotaknili.
Tudi »afero Zajc« bodo seveda preživeli. Enega bodo zamenjali, drugega nagnali, tretjega kaznovali, le oni so in bodo ostali nedotakljivi ter nezamenljivi. Ker v tem njihovem svetu riba ne smrdi pri glavi. »Afera Zajc« jih je sicer vrgla iz cone udobja, iz udobnih naslanjačev, v katere so zavlečeni že leta in leta, a večjih posledic za njih ne bo imela. Ker oni so, kot že rečeno, nedotakljivi, nezmotljivi in nezamenljivi. Ti večni funkcionarji in pisarniški fikusi, te relikvije 20. stoletja. Ista imena, ki sem in tja zamenjajo le funkcije. In ki so kot tovariš Tito »bez ograničenja trajanja mandata«.
Srčno upam, da Zajcu uspe sestaviti lastno ekipo ter se potem v slogu Tine Maze in/ali Ilke Štuhec vrne tja, kjer je že bil in kamor po talentu nedvomno sodi. Med najboljše. Pa četudi pod drugo zastavo. V statutu namreč bojda obstaja celo varovalka, ki prepoveduje solistična dejanja oziroma samostojne ekipe. Naši vrli funkcionarji so preveč premeteni, da se ne bi zavarovali, tudi njim je še predobro jasno, kdo so zajci, ki nosijo zlata jajca.
Zajčeva vrnitev v vrh bi bil najlepši, najboljši odgovor vsem Njim. Odgovor, ki pa seveda na koncu ne bo spremenil popolnoma nič. »Dvoje je neskončno: univerzum in človeška neumnost. Ampak za univerzum še nisem popolnoma prepričan,« je nekoč bojda dejal Albert Einstein. Če bi bil Einstein še živ, bi lahko med neskončne mirne volje dodal še slovenske športne funkcionarje. Te večne in neumorne borce za dobrobit slovenskega športa, te velike vrače športa, ki so vedno pustili srce na igrišču.
