Domačin ima vedno določene privilegije. Tudi v rokometu. Sploh v rokometu. Ni namreč naključje, da se je gostitelj svetovnega prvenstva vse od leta 2005 vselej prebil vsaj do polfinala. In letos, ko prvenstvo poteka v domovini predsednika svetovne rokometne družine Hasana Mustafe, se seveda ne bodo želeli izneveriti tej tradiciji. Čeprav ne vidim načina, kako lahko Egipt jutri premaga Dansko. Potrebno bo še kaj več kot viroza. A pustimo se presenetiti. Če so Katar leta 2015 spravili vse do finala …
Povedano drugače, vse to ni niti najmanj nepričakovano. Spreminjajo se le metode. Kot tudi ni nepričakovano to, da je prvenstvo organizirano po kavbojsko. Sploh v teh koronačasih. Slovenija še zdaleč ni edina, ki je na tem divjem zahodu potegnila kratko oziroma ki je imela nemalo pripomb na organizacijo prvenstva.
Kruta realnost
Če povzamemo, Slovencem je četrtfinale odnesla tudi kuhinja. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Po EP na Hrvaškem 2018 smo se še drugič v zadnjih nekaj letih z velikega tekmovanja vrnili z dolgimi nosovi in razbitimi iluzijami, da v rokometu šteje le prikazano na terenu 40 krat 20. Ter vprašanji, kaj bi bilo, če bi bilo. V vsakem primeru nikoli ne bomo izvedeli.
A ker človek ni noj, pri tem vendarle ne gre tiščati glave v pesek. Za Slovenijo je v najboljšem primeru povprečno prvenstvo, s katerega se vrača brez odmevnega skalpa. Četa Ljubomirja Vranješa tokrat ni premagala elitne reprezentance. Korejski študentje in ravnodušni Makedonci, ki so jih na prvenstvo potegnili iz dnevnih sob, so v Egipt prišli na izlet, tudi Belorusija pa (še) ne spada med elito oziroma rokometno smetano. Proti povprečnim Rusom bi po drugi strani lahko igrali še danes, pa ne bi prišli niti blizu točki.
Čeprav pričakovanja vedno segajo neprimerno višje, so, kot vse kaže, slovenska realnost, kruta realnost še vedno mesta med pet in deset z občasnimi odkloni navzgor in navzdol. Pa če to želimo videti ali ne. In tokrat je bilo pač tisto leto, ko je šlo zaradi takšnih in drugačnih razlogov navzdol.
Egipt 2021 v igri slovenske reprezentance ni ponudil nič bistveno novega. Že ptički na veji čivkajo, da imamo na nekaterih položajih presežek kvalitete in da smo na drugih kronično podhranjeni. Še vedno nimamo strel(c)a z razdalje, ki bi se lahko dvignil in sprožil z devetih, desetih metrov. Oči so pri tem že vrsto let uprte v Boruta Mačkovška, na čigar (do)končno eksplozijo se kar čaka in čaka. Vprašanje, ali jo bomo dočakali, pri 28-ih je bržkone dosegel limit in njegova pot bo šla prej navzdol kot pa navzgor.
Če je na srednjem zunanjem in desnem krilu gneča kot ob sončnih vikendih na Veliki planini, pa je luknja zdaj zazijala na levi strani. Zaradi potreb obrambe je v ključnih tekmah na levem krilu statiral Nik Henigman. Vranješ je morda v njem iskal svojega Jonasa Källmana, toda Henigman ni in ne bo krilo, zaradi tega pa je bila Slovenija praktično nenevarna z levega krila, kar seveda tekmecem ni ušlo neopaženo. V obrambi so se nagnetli v sredino, na levo krilo pa bi tako lahko posadili Bernija Sandersa. S stolom in volnenimi rokavicami vred. Še vedno tudi čakamo, da bo ekipa izvrgla naslednika Uroša Zormana. Nespornega vodjo, ki bo v kritičnih trenutkih vzel in imel žogo v svojih rokah. Bombač, Zarabec, nekdo tretji?
Odgovoru po Egiptu nismo kaj prida bližje, tudi zato, ker tudi mož na selektorskem stolčku ni bil ravno v najboljši formi. Če ostanemo le pri zadnji tekmi z Egipčani, je v oči najbolj zbodlo trmasto vztrajanje pri igri brez vratarja. Pri plus štiri. Laičnemu očesu vsekakor težko razumljivo igranje z ognjem.
In tako so kljub izjemnim 20 obrambam vratarskega dvojca virozni ter zdesetkani Slovenci Egipčanom ponudili prst, slednji pa so jim v navezi z nemškima sodnikoma odtrgali roko. Nič škandaloznega, zgolj rokomet.
Bili smo v Egiptu, a nismo videli Kleopatre. Za nas in ne samo za nas je bilo to prvenstvo za čimprejšnjo pozabo. V več pogledih. Še najboljši opis bi bila onstran velike luže priljubljena vulgarna fraza shit happens. S*anje se zgodi. Tudi v tem primeru dobesedno in v prenesenem pomenu.
