Zadnji trije tedni so bili za celjski klub in njegove navijače kot iz nočne more, vendar se na včerajšnji deževni četrtek iz nje niso prebudili. Po še eni prespani noči tudi v današnji siv petek ne. Ker to ni bila samo 180 minut dolga nočna mora. Žal je nekoč nepredstavljivih –40 golov razlike na treh tekmah lige prvakov proti Barci, Kielu in Veszpremu realnost slovenskega prvaka. Prepad, tako finančni kot z njo povezan kakovostni, med nekdanjim evropskim prvakom, danes velikanom le še po tradiciji, in zdajšnjo elito je postal globok kot grlo Marka Felta v znameniti aferi Watergate.
So v ne tako daljni preteklosti, ko so pred njimi padali Kiel, Flensburg, Kielce in drugi takratni in zdajšnji velikani evropskega rokometa, Celjani delali čudeže, predvsem v zadnjih dveh sezonah pa jih je dohitela kruta realnost? Na neki način da. Z vsako tako zmago so vzeli skalp trikrat, petkrat, desetkrat bogatejšega konkurenta, v vseh teh primerih so presegli sami sebe. Pustimo ob strani, da so Nemci, ki so v najelitnejše evropsko tekmovanje tu in tam pripravljeni poslati svojo amatersko ekipo iz tretje nemške lige (Rhein-Neckar v Kielce), kakšno od teh tekem odigrali z levo roko. Pri čemer so celjski dres v tistih časih nosili vendarle že uveljavljeni, izklesani rokometaši kova Miha Zarabec, Blaž Janc, Borut Mačkovšek, Luka Žvižej, Klemen Ferlin … Neka druga pesem kot danes, ko Celje razen talentiranih in še neizbrušenih biserov, kakršen je ob odhodu v Barco navsezadnje bil Domen Makuc, nima igralcev, katerih imena bi bila zapisana v beležkah najmočnejših evropskih klubov. Še najdragocenejši artikel v trenutni izložbi Josip Šarac pa je to jesen, vsaj za zdaj, le bleda senca nezaustavljivega Šarketa iz pretekle sezone.
V zadnjem letu dni iz tedna v teden bledi tudi spomin na velike celjske zmage nad večjimi od sebe. Od zadnje takšne sta minili že celi dve leti, ko je v Zlatorogu padel Flensburg, nazadnje so bili celjski vitezi zares blizu podvigu na uvodu prejšnje sezone, ko se je (spet) Flensburg v Zlatorogu za las izvlekel. Kar malo kontradiktorno zveni, da se je Celje ravno v prejšnji sezoni, ko je naredilo naslednji velik korak nazaj v primerjavi z elito elite in so visoki porazi začeli postajati nekaj vsakdanjega, po petih sušnih sezonah razveselilo uvrstitve v izločilne boje lige prvakov. In ima za to povsem realne, če ne celo zelo lepe možnosti tudi letos, ko v celjskem taboru (v izjavah) najdejo skoraj več pozitivnega kot negativnega ob porazih za 15 golov!
Sistem elitnega rokometnega tekmovanja je pač tudi po reformi ostal tak, da Celjani še najdejo podobne 'reveže' – pa niti slučajno ne želim biti podcenjevalen ali celo žaljiv do nikogar –, ki z najmočnejšimi ne morejo več meriti mišic in denarnic, pa jim še vedno ostane ena fronta, medsebojen boj. Za vse ali nič, na žive in mrtve. Lani so z zmago nad Elverumom in dvema nad Zagrebom v manj kot mesecu dni pokazali, postorili in rešili vse. Letos lahko polovico posla opravijo v tednu dni, ki je pred vrati. Na klasiki proti večnemu rivalu in sotrpinu Zagrebu, ki se sooča s podobno (kruto) usodo kot Celje in celi rane po –18 v Barceloni, –12 v Veszpremu, –10 doma proti Kielu … In teden dni pozneje v Zlatorogu še na drugi tekmi leta z letos bržkone edinim preostalim nasprotnikom po meri Celja, ukrajinskim Motorjem. Če, jasno, ta pozdravi epidemijo koronavirusa v svoji garderobi in če bodo športne prireditve konec tega meseca na sončni strani Alp sploh še dovoljene s strani države …
Vedno pogosteje dobivam vprašanja, ali je Tomaž Ocvirk (še) pravi človek za vodenje največjega slovenskega kluba; koliko ima še kredita in na kakšen način bo moralo Celje še izgubiti, da bo prišlo do zamenjave trenerja. Vprašanja so na mestu, četudi noben poraz ni bil nepričakovan. Skrbi nemoč, slab vtis, pomanjkanje žara na tekmah. V Zagrebu so bili trije porazi v ligi prvakov (in dva na finalnem turnirju Sehe) dovolj, da je s trenerskega stolčka odletela legenda Igor Vori. Celje, hvalabogu, ni Zagreb, kjer so v zadnjem desetletju petnajstkrat menjali trenerja, med njimi Branka Tamšeta. Prepričan sem, da vodstvo Celja Pivovarne Laško o ostrem rezu (še) ne razmišlja. Ker se zaveda, kdo in kaj je danes Celje in kdo so Veszprem, Barca, Kiel ...; ker so blagajne na Opekarniški 15 že tako osiromašene, trenutni časi, ki jih še dodatno izsušujejo, pa negotovi; ker si zamenjave za evropske standarde tako poceni domačega trenerja z dražjim in uglednejšim strokovnjakom ne morejo ali nočejo privoščiti. Ob tem ni nobenega zagotovila, da bi neki tujec ali pa domač trener iz te ekipe lahko izvlekel več, kot je sposobna dati, več, kot iz nje izvleče Tomaž Ocvirk, ki je po prihodu prerodil ekipo, jo zanesljivo popeljal do dveh naslovov državnega prvaka in po dolgih letih razočaranj tudi v osmino finala lige prvakov. Kakorkoli že, če bi Celje v sredo pogorelo še na prvi tekmi sezone v svoji ligi lige prvakov in, bognedaj, teden dni kasneje še na drugi … Hitro se lahko vse spremeni, kar vprašajte Čvarijevega predhodnika. Sploh ob zavedanju, da bi lahko že pred dnevom spomina na mrtve evropski cilj Celja visel na nitki preživetja.
Iskreno verjamem, da se Celje lahko spet prebije med najboljših dvanajst ekip na stari celini (čeravno v tem trenutku, po tako bledem uvodu, za to vseeno ne bi dal roke v ogenj). Hkrati pa se iskreno bojim, da bo Celje vse širši evropski eliti vedno manj konkurenčno in je dolgoročnejša prihodnost slovenskega prvaka med njo vse bolj ogrožena. Boleče je gledati nemoč Celjanov, ko se zdajšnji velikani znašajo nad njimi, a za ta d'nar je to to. Škoda, da se Janez Janša ne zgleduje po svojem vzorniku Viktorju Orbanu, tudi ko gre za politiko vlaganja državnega denarja v rokomet …
