omar mama 1 Dobra karma

Mama Omarja Naberja o sinu: 'Naj že najde kakšno...

ekaterina-antontseva Svet24.si

V stanovanju ležalo golo truplo znanstvenice in ...

gaber marolt mediaspeed Reporter.si

Marko Potrč ima družbo: to je vplivnež, ki ...

Infekcijska klinika v Ljubljani Svet24.si

V UKC Ljubljana hospitalizirana tudi dva otroka s ...

janez jansa pf Necenzurirano

Ne le virus, problem je, da vsi kimajo Janši ...

Anže Šuštar, Alenka Gotar Odkrito.si

Zgodba z naslovnice Nove: "Zmerjali so naju z ...

anela sabanagic 4 Njena.si

Izbranka Lada Bizovičarja razkrila težave med ...

Robert Balantič
Robert Balantič
0 19.09.2020 12:46:49

FASCINANTNO: Od PORAZA V ODRANCIH do… Muri je GROZIL MRK, bila je na APARATIH, potem pa...

Profimedia
Bilo je v drugi polovici julija 2015, ko se je aktualno vodstvo črno-belih lotilo nove zgodbe v Fazaneriji.

»Naš namen je vrniti nogomet v prestolnico Prekmurja oziroma Pomurja, saj je slovenski nogomet brez Mure precej okrnjen. Predvsem pa so prikrajšani zvesti navijači in vsi drugi privrženci najpomembnejše postranske stvari,« je takrat med drugim pripovedoval Robert Kuzmič. Predsedniški položaj je sicer zasedel pozneje, a je vse od začetka v glavni vlogi. O ambicioznem projektu si je drznil razmišljati na glas in bil zaradi tega tudi tarča posmeha. Črno-beli so bili namreč na aparatih, grozil je mrk in veliki rešitelj naj bi bil nekdo, ki ga ni dobro poznalo niti lokalno nogometno okolje. Danes o njem in njegovih sodelavcih govorijo vsi.

Muraši so na prvi uradni tekmi pod novim vodstvom resda poskrbeli za senzacijo. V pokalnem tekmovanju so izločili Gorico, ampak kljub temu je dejstvo, da so bili skromni in igralsko podhranjeni. Kakšne so bile razmere, dovolj nazorno razkriva podatek o razpletu krstne prvenstvene preizkušnje. Bilo je v 3. SNL – vzhod in bilo je 22. avgusta 2015, Odranci so bili na svojem igrišču boljši s 3:0, v tretjem krogu so bili uspešnejši tudi Križevci … Nekaj malega več kot pet let pozneje Sobočani odštevajo do obračuna s slovitim PSV-jem v 3. krogu kvalifikacij za ligo Europa. Vsekakor fascinantno!


Vmes se je dogajalo veliko in marsikaj, a nekaj se ni spreminjalo. Vodilni možje so imeli načrt, imeli so vizijo in imeli so dovolj potrpljenja, da so vztrajali pri svoji ideji. Brez preskakovanja razredov. Eden od mejnikov je prav gotovo prihod Anteja Šimundže, morda je bil to celo ključni trenutek v celotni zgodbi. V tistem času je postajala vse bolj resna in Robert Kuzmič se je zavedal, da potrebuje močno ime ter strokovnjaka z izkušnjami z najvišje ravni, zategadelj se ni in ni hotel sprijazniti s »košarico« mariborskega strokovnjaka. Naposled je nekdanjega odličnega napadalca prepričal, da je sedel na klop. Če je kdo morda pozabil, pred začetkom drugoligaških izzivov!

Pod vodstvom Anteja Šimundže je ekipa delala velike korake naprej. In jih dela še vedno, tudi klub pa je rasel na vseh področjih. In še vedno raste. V nekem trenutku so rezultati prehiteli razvoj organizacijskega ustroja in zdaj je že na zavidljivi ravni, ob vsem tem pa bi bil kakopak smrtni greh pozabiti na zasluge fantastičnih navijačev, ki vsemu skupaj navsezadnje dajejo smisel. Brez njih bi bilo vse drugače, brez njih vsega tega mogoče niti ne bi bilo. Njihov veter v črno-bela jadra je neprecenljiv, 12. igralec je bogastvo Mure – tudi ko ga ni na tribunah, toda hkrati so bili prazni sedeži v prekmurskem nogometnem hramu edina napaka veličastnega četrtkovega večera. Alen Kozar in soigralci bi si zaslužil stoječe ovacije nabito polne Fazanerije, njihova podoba je bila navdušujoča. Mura je bila s tako zelo opaznim trenerjevim »rokopisom« videti kot resna evropska profesionalna ekipa. Taktično pripravljena, disciplinirana, organizirana in dovolj drzna z jasno izraženim načrtom, kako bo poskušala presenetiti boljšega od sebe. Ob osnovnem pogoju, da lahko vse zamisli v praksi zaživijo zgolj in samo ob fanatičnem pristopu vsakega posameznika ter s tekmovalnostjo, ki sega do neba.

V igri črno-belih ni bilo naključij. Ali če hočete, jih proti Aarhusu ni bilo veliko, na preostalih dozdajšnjih preizkušnjah v uvodu v novo sezono pa jih je bilo še manj. Veliko več je avtomatizmov, vloge in naloge so natančno razdeljene, kar prav gotovo razkriva, kakšen posel na treningih opravljajo Ante Šimundža in njegovi fantje. Mura je trenutno res videti prekleto dobro. Odlično. Načrtno in garaško delo se je obrestovalo, tako na igrišču kot ob njem. Pot je prava, le vztrajati je treba na njej. Tudi na stopnji, ko so iz dneva v dan pod večjim drobnogledom javnosti. In ostati morajo normalni. V uspehih, v evforičnih trenutkih, še zlasti pa ob neuspehih. Kako se muraši odzivajo v (večji) krizi, je tako rekoč edino, česar še ne vemo, česar v petih letih še nismo spoznali. A prej ali slej bo prišlo tudi to, temu se ni izognil še nihče.

Značke: mura, komentar

Članki iz rubrike