Zame zmerljivka »Bitch ass white boy«, ki jo je Montrezel Harrell zelo nazorno in zelo nedvoumno zabrusil Luki Dončiću, sama po sebi ni nič posebnega. In zame ne bi bilo nič posebnega, če bi slovenski fenomen ameriškemu hrustu v enakih okoliščinah na enak način zabrusil »Bitch ass nigger«. Lahko je povsem banalno, lahko je brez globljega pomena in sporočila, lahko je povsem neškodljivo – in ponavadi tudi je.
Se pa strinjam, da na področju rasizma med neškodljivim in nedopustno škodljivim resnično ni lahko razlikovati. Težko je potegniti mejo. Čefur mi reče najboljši prijatelj, preden ga ravno prav okajen sredi prepite noči poljubim na čelo. In čefur mi je pogosto rekel kdo, ki me je želel prizadeti, ponižati, se narediti večvrednega in človeško boljšega. In ker je vmes nešteto odtenkov bolj ali manj škodljive sive, sem sprejel načelo ničelne tolerance v javnosti in javnih nastopih. Nič. Nula. Zero. Brez rasizma, brez namigovanja nanj in skrajno ostre kazni za kršitelje.
Naj bo tako. Prav mi je. In prav mi je bilo tudi, ko so po nedavnih posebej sramotnih dogodkih v Ameriki šli tako daleč, da so ponovni zagon lige NBA spremenili v mehurček, v katerem so enako kot igranje košarke pomembni napisi »Black lives matter« na parketu, klečanje med himno ter sporočila o spoštovanju, enakosti življenj in enakopravnosti na dresih. Ravno »slovenski« Dallas je tisti, ki je najbolj izpostavil ravno enakopravnost in jo v vseh jezikih svojih košarkarjev zapisal na njihove drese.
A ravno Dallasu se je zgodil pljunek v obraz enakopravnosti – zgodil se mu je nedopusten dokaz, da je vse skupaj velika farsa. Eden od šaljivih jugo portalov je zapisal, da bi Dončića zbrcali nazaj do Ljubljane, če bi na rasni osnovi užalil temnopoltega košarkarja. In v vsej šaljivosti je to tako prekleto res. Tako kot je neizpodbitno res, na kar so opozorili nekateri komentatorji: da bi Dončić izgubil vso kredibilnost, da bi zaradi kazni ostal brez preostanka sezone, da se nikoli več ne bi čisto zares pobral in da bi njegovo dejanje skrajno pompozno obsodili vsi največji zvezdniki, vsi največji mediji.
Ter da je sramotno, šokantno, škandalozno in nedopustno, da v obratnem primeru vlada tišina. Da rasna žaljivka na Dončićev račun ni bila deležna niti ene zares izpostavljene obsodbe, kaj šele kazni z naslova enakopravne lige. Hvala lepa za tako enakopravnost. Hvala lepa za cirkus, v katerem nihče od njegovih idejnih vodij več kot očitno ne misli resno. Luka ni nikoli nikogar užalil, nikoli ni dal z ničimer slutiti, da ga v življenju ne vodita smeh, užitek, naklonjenost vsem: velikim, majhnim, debelim, suhim, revnim, bogatim, črnim, belim. Ima tako čisto vest, da mu ne bi bilo treba ne klečati ne nositi posebnega dresa.
Verjetno na njegovem mestu jaz sploh ne bi – tako kot ni Gregg Popovich –, a Luka je očitno tudi v tem pogledu večji mene. In ravno zato bi v trenutku, ko bo videl, da liga NBA ni kaznovala njegovega žaljivega nasprotnika ter da se je normalno pojavil na igrišču na naslednji tekmi, moral spraskati dol z dresa tisto »Enakopravnost« in vse skupaj nekam poslati. Le kdo bi mu lahko zameril?
