Čeprav v mojih očeh ime – če temu sploh lahko rečemo ime – zdaj že 10 let starega ljubljanskega stadiona spada med najbolj trapasta na svetu, sem si želel, da se nikoli ne bi pojavil primeren boter. V mojem dojemanju sveta lahko kljub nekaterim drugačnim odklonskim (celo izrojenim) praksam tak objekt nosi ime le po pokojnem človeku in seveda bi mi zaradi tega ŠRC Stožice (karkoli pač to je) povsem ustrezalo tudi do konca časa.
A ker življenje na žalost ne deluje tako in ker smo na žalost vsi ves čas v fazi odhajanja, se je zgodilo. Mnogo prezgodaj nam je usoda vzela Marka Elsnerja, zarezala je v življenja njegovih najbližjih, zarezala je v srca slovenskih nogometnih navdušencev. Njegovega odhoda nikoli ne bomo mogli dovolj obžalovati, sploh pri zgolj 60 letih lahko govorimo o pravi tragediji. A če se je že moralo zgoditi – če sta Luka in Rok že morala ostati brez očeta, Slovenija pa brez enega od svojih najbolj imenitnih nogometnih sinov, bi se moralo zgoditi tudi nekaj drugega.
To je pravi trenutek, to je pravi človek, to je pravo ime, to je prava dediščina, to je prava podlaga za tovrstno gesto, za tovrstni poklon. Stadion Marko Elsner. Oziroma stadion Marka Elsnerja, če je res tako (čeprav mi niti približno ni všeč in nihče od nas ne bi nikoli rekel stadion Santiaga Bernabeua), da morajo tovrstna poimenovanja biti v zloglasnem rodilniku. V vsej žalosti, ob vseh solzah, ob vseh še dolgo ne zaceljenih ranah se sliši tako, kot bi se ime ljubljanskega stadiona moralo slišati. Sliši se tako, kot si umrla legenda več kot zasluži. Sliši se tako, kot bi preprosto moralo biti.
Nimam pojma, kdo mora dati pobudo in kdo lahko sprejme to odločitev. A sem najtrdneje prepričan, da – kdorkoli to pač je – ne bi mogel povleči boljše, lepše, bolje primerne in bolj imenitne poteze. Naredite to. Naredimo to!
