Kakšno bolj ali manj pomembno poškodbo katerega od bolj ali manj pomembnih adutov, kakšno strokovno oceno forme svoje ekipe, kakšno insajdersko informacijo o kakšnem sporu v slačilnici in podobno. Pogostokrat gre za tekme, pred katerimi logika pravi vse kaj drugega in glasno napoveduje zmago – a o porazu domnevno prepričani navijač je pač navijač, njegovi navijaški možgani pa delujejo tako, da iščejo le eno zadevo. Tako imenovani win-win, kot temu pravijo angleško govoreča okolja – torej položaj, v katerem ni mogoče izgubiti.
V primeru mojega navijača torinskih črno-belih mu zmaga njegove ekipe, v katero sam pri sebi zagotovo ves čas trdno verjame, prinaša veselje in v tem primeru mu je popolnoma vseeno, da se ljudje smejijo njegovi vehementni napovedi poraza. V primeru dejanskega poraza, ki se pač vedno lahko primeri in ki se ga boji kot hudič križa, pa bolečino pošteno blaži s slovesom nogometnega strokovnjaka in poznavalca. S slovesom, ki ga z gurujskim izrazom na obrazu poudarja z glasnim trkanjem po prsih zaradi pravilne, malodane preroške napovedi. Ob obveznem dodatku tistega blagozvočnega: "Saj sem ti rekel." In tako znova in znova in znova v večno začaranem krogu, v kakršnem se vrtijo mnogi ljubitelji, malikovalci ter zvesti uporabniki tega koncepta.
Pri tem gredo nekateri še korak dlje, saj poleg odločne napovedi poraza svojega srčnega športnega izbranca vse skupaj podkrepijo še s kakšno nekajevrsko stavo na njegov neuspeh. Čisto tako, za dvojno zaščito, saj nekaj evrov seveda ne pomeni nič ob zmagi ljubljene ekipe ali ljubljenega posameznika, medtem ko rane bolijo še manj, če poleg poznavalske pravilne napovedi za porivanje pod kos kolegom in prijateljem kapne še kakšen stavni cekin. Pa ne skušam zveneti prekleto pameten. Čeprav se k tovrstnim prijemom nisem zatekel velikokrat in čeprav ob odraščanju (da ne rečem staranju) pogostost uporabe pada z negativno eksponentno funkcijo, ne morem reči, da lahko na mestu škripnem, če jih nisem uporabil nikoli. Zato jih razumem in vedno spremljam z nasmeškom odkrite simpatije, nekaterim med njimi pa priznam, da so posebej mojstrski. Kot najbolj aktualni izpod peresa enega in edinega Zlatka Zahovića.
Zaho bi znal. Zaho je vedel. Zaho je znal!
Iskreno ne vem, kako se napovedi tekem svojega Reala, ki v tem trenutku z ne ravno elegantnim »kančkom« sodniške pomoči pluje proti naslovu španskega prvaka, loteva v zasebni družbi. Vem pa, kako se je po slovesu od dolgoletnega položaja športnega direktorja Maribora lotil napovedi preostanka sezone slovenskega nogometnega prvenstva. Morda se v tem trenutku smejite znamenitemu intervjuju za Sportal, v katerem novinar ni dobil tistega, kar je vprašal, ampak tisto, kar se je legendarni Zaho najtrdneje odločil povedati in kar bi odgovoril tudi ob vprašanju o vremenu ter cenah na tržnici.
Morda se smejite zdaj že kultni avtocesti, ki naj bi jo po tistih Zlatkovih besedah Maribor imel do naslova prvaka in iz katere se zdaj norčujemo vsi. Morda se smejite napovedi, da je – kot je dejal – Ljubljana tako ali tako naša – torej mariborska – in da je tri vijoličaste točke z mestnega derbija mogoče vpisati vnaprej. Verjetno se vsemu temu in še čemu smejite zdaj, ko zmago na največji tekmi naše lige proslavlja Olimpija in ko so zeleno-beli šest krogov pred koncem izstreljeni proti tretjemu naslovu v zadnjih petih sezonah. Smejite se, potem ko ste še pred nekaj dnevi Zahovićevim napovedim z občudovanjem ploskali v prepričanju, da se zmanjšanje mariborskega zaostanka s sedem točk na eno, na videz neprimerno boljša forma aktualnih prvakov in gora klasičnih Olimpijinih težav lahko končajo le na en način. Občudovali ste in zdaj se smejete – sprašujem pa se, ali ste opazili, da je tako kot moj navijač – recimo – Juventusa tudi Zahović v obeh primerih zmagovalec. In to velik zmagovalec.
Če bi Mariboru uspelo vse, kar mu je napovedal, bi dobil priznanje kot sijajen napovedovalec, dobil bi veselje kot nesporni navijač tega kluba in dobil bi zadoščenje, da je bil tako ali tako on tisti, ki je postavil vse temelje za ta uspeh. Avtocesto, po kateri se je bilo treba le zapeljati in ki so jo – kot je dodatno poudaril v intervjuju za TV Slovenija tik pred derbijem – gradili skupaj. Da trenerju Sergeju Jakiroviću ni težko, saj je zgolj pustil reko teči, ni izumljal tople vode, ni hotel ničesar spreminjati, je elegantno dodal. Še enkrat napovedal prevlado in zmago na derbiju, sicer zgrešil, a dobil nekaj drugega. V premetenem, mojstrskem win-win položaju bo brez težav požrl zgrešene napovedi in njihov odmev, a ko se bo prah polegel, bo v glavah ostal nek drug vtis. Nemogoče bo odstraniti črva, da je imel Maribor avtocesto, da je bila pet let Ljubljana njegova, a da novi športni direktor Oliver Bogatinov in novi trener tega nista znala izkoristiti. Zaho bi znal, je v resnici rekel Zaho, čeprav tega ni rekel neposredno. Zaho bi znal, bo obviselo v zraku in ostalo v glavah. In Zaho je vedel, da bo ostalo. Zaho je znal … poskrbeti za to.
