Manca Špik Dobra karma

Manca Špik s hčerko preseljena na povsem ...

horoskop_zodiak-astrologija Svet24.si

Horoskop za petek, 29. maja

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

sladkor, sladkorna Svet24.si

Kako zdravi smo Slovenci: tolminska občina ...

vila boštjan Necenzurirano

Obtoženi v aferi TEŠ6 skrili vile pred državo

manca-špik Odkrito.si

Manca Špik: Z Lano sem dosegla dokončni smisel ...

Patricija Lovenjak (1) Njena.si

Ljubezen po domače: Patricija povsem drugačna

Robert Balantič
Robert Balantič
0 19.04.2020 08:52:25

Ko bodo tako rekli politiki? Ne, ko bo tako rekel nogomet!

Najpomembnejša postranska stvar na svetu je še vedno v izolaciji, a bliža se dan, ko se bo žoga spet zakotalila.

Obožujem nogomet in priznam, da mi je služba pisana na kožo. Ker ga res obožujem. Na vseh ravneh. Nikakor ne spadam med tiste, ki bi ga zanimali le odmevni evropski spektakli z največjimi zvezdniki v glavni vlogi. Seveda uživam v mojstrovinah argentinskega čarovnika in portugalskega stroja za gole ter se čudim, česa vsega sta – vsak po svoje – sposobna, uživam ob spremljanju tekem v močnih in bogatih ligah, toda prav tako uživam v spopadih na slovenskem prizorišču. V prvi ligi, drugi, tretji, mladinski, kadetski ... Tisti, ki me poznajo malce bolje, bodo – ob obvezni oznaki psihopat – prikimali, da še ni konec, a dejstvo je, da grem res tudi dlje. Če le imam čas. Vse do najnižjih kakovostnih razredov tekmovanja, kjer je ostalo še (marsi)kaj prvinskega. Tako na igrišču kot ob njem.
Po včerajšnji odločitvi NZS, ki jo sprejemam in dojemam z veliko mero razumevanja, bom to prvinskost zdaj nekaj časa pogrešal, bržčas bi se v nastalih izrednih razmerah tudi izgubila. In to ne bi bilo to, hkrati pa močno, res močno verjamem, da ne bom več dolgo pogrešal nogometa. Saj drži, da sem se ga kljub vsemu fanatizmu kdaj pa kdaj tudi zasitil, vendar je 'kriza izobilja' hitro minila, medtem pa sem v obdobju koronavirusa spoznal oziroma spoznavam nogometno 'abstinenčno krizo' ... Na najbolj krut način, povrhu je iz dneva v dan hujša.
Takšnih nas je veliko. Ogromno. Še več! Beloruska in tadžikistanska liga na Sportklubu lakote po tovrstnih užitkih vendarle ne moreta potešiti; morda le v zelo majhni, zgolj minimalni meri. Toda skoraj prepričan sem, da je učinek pri večini kvečjemu nasproten. Želja po najbolj priljubljeni igri in odhodu na stadion ali ob igrišče postane še večja. Ne, 'tableti' iz dežele Aleksandra Lukašenka in celinske države v Srednji Aziji ne delujeta. Zdravilo je samo eno. In ni skrivnost, kot je še vedno cepivo za covid-19. Edino vprašanje je, kdaj ga bomo spet lahko začeli uporabljati.


Še pred kratkim sem se v izolaciji zalotil pri razmišljanju, da bo trajalo še dolgo. Da bomo še dolgo zaprti in še dalj časa brez najpomembnejše postranske stvari, a nekaj zadnjih dni mi je vrnilo optimizem. Upanje. Ukrepi, ki so zaustavili svet, so se začeli rahljati. Pri nas in okrog nas, korona med ljudmi ni več glavna, ali če hočete, edina tema pogovorov. Vem, da stanje še ni normalno, in vem, da bo tako še nekaj časa, a prav tako vem, kdaj bo spet dovolj normalno. Ne takrat, ko nas bodo o tem hoteli prepričevati politiki, temveč se bo to zgodilo, ko se bo znova zagnalo nogometno kolesje. Športno. Po vsej Evropi, po vsem svetu in tudi pri nas. Šele razvnete nogometne strasti – čeprav najprej le pred televizijskimi sprejemniki – bodo pravi pokazatelj tega, da smo spet nazaj. Navijaške! Ko bodo prijatelji in znanci za en dan 'sovražniki' zaradi klubske obarvanosti, ko bodo takšne in drugačne zbadljivke padale druga za drugo, ko se bomo zabavali na tak način, ko bodo obrazi nasmejani. Da, takrat bom vedel. Takrat bomo vedeli. Začelo se je (zaključno) odštevanje ...

Članki iz rubrike