Kot vsak izbor je tudi ta v prvi vrsti stvar izbire. In okusa. Vsake oči imajo pač svojega malaraja, kot pravi oguljena fraza h kateri se v pomanjkanju boljših argumentov v debatah pogosto zateka starosta našega uredništva. A tokrat izbor za slovenskega športnika leta nekih velikih polemik ni sprožil. Tadej Pogačar in Janja Garnbret sta bila tudi v glasovanju takšna kot na cesti oziroma steni. Superiorna. Bolj tesno je bilo sicer v glasovanju za ekipo leta, kjer so nogometaši za en glas ugnali rokometaše.
1. Tadej Pogačar, 2. Luka Dončić, 3. Primož Roglič. 1. Janja Garnbret, 2. Andreja Leški, 3. Nika Prevc. Moška nogometna reprezentanca. Tako je bila videti moja glasovnica. Bi si želel, da bi bilo glasovanje bolj transparentno, da bi bile glasovnice javno objavljene v tem ali onem mediju. Kot je to praksa v številnih uglednih izborih širom sveta na čelu z Zlato žogo in Fifinem izboru Best.
Ne vem za vas, ampak mene osebno zelo zanima, kdo je denimo od »živih« Pogačarju, Rogliču, Dončiću in druščini dal svoj glas Rajmondu Debevcu. Ali pa kdo je od nogometaših, rokometaših in odbojkarjih dal svoj glas ženski kajakaški reprezentanci in/ali moški reprezentanci v motokrosu. Da, vem, vsake oči imajo svojega malarja.
Kot vse kaže vsi ti slovenski malarji ne igrajo šaha. Ali pa vsaj precej bolj pogosto sedejo v kajak ali kanu in se spustijo po brzicah. Za slovenskim šahom je zelo uspešno leto, nekateri bi mu prilepili kar pridevnik zgodovinsko. Moška reprezentanca je bila deveta na olimpijadi v Budimpešti, kar je najboljši izid v zgodovini, pri tem pa bila vse do zadnjega kroga, ko je bila na drugi strani mo(g)očna Indija na čelu z novopečenim svetovnim prvakom Gukešom, celo v igri za kolajno. Med drugim so Slovenci ugnali Norveško, Vladimir Fedosejev pa je pri tem na prvi deski premagal velikega Magnusa Carlsena. S črnimi figurami.
Za naturaliziranim Rusom, ki od leta 2023 nastopa pod slovensko zastavo in si je nov dom našel v Mariboru, je nasploh zelo dobro leto. Konec decembra lani je na svetovnem prvenstvu v Uzbekistanu v hitropoteznem šahu osvojil srebrno kolajno in zaostal le za že omenjenim Carlsenom, sredi tega meseca pa je zmagal še na evropskem prvenstvu v pospešenem šahu. Že res, da gre v Fedosejevem (in Demčenkovem) primeru za naturalizirana športnika, a to ni oziroma ne bi smela biti ovira. V preteklosti vsekakor ni bila.
Kakorkoli že, šahisti v glasovanju za naj v iztekajočem se letu niso dobili glasova. V tej konkurenci resnici na ljubo povsem pričakovano. Niso bili niti uvrščeni med izbrane predloge na glasovnicah, ki jih je naokoli razposlalo društvo športnih novinarjev. Mimogrede, tam ni bilo niti nogometašev Jana Oblaka in/ali Benija Šeška, o čemer pa se je razpisal že cenjeni kolega in sodelavec. So pa bili tam trije kajakaši. In dve kajakaši ekipi. Mi, 'skijaši'! smo postali Mi, 'kajkaši'!
Po drugi strani se zdi, da na sončni strani Alp ne vemo natančno kaj bi s šahom. Za razliko od kajak kanuja na takšnih ali drugačnih vodah. Dolgo in vztrajno so nas posiljevali z idejo, da je kajak kanu na takšnih ali drugačnih vodah eden izmed naših nacionalnih, paradnih športov. Da ima domovinsko pravico na sončni strani Alp. In rezerviran(e) termin(e) na nacionalki. In jim je tudi uspelo. Šah se je po drugi strani vedno potiskalo v svoj kotiček. Šahovski kotiček. In je tam tudi ostal. V kot(ičk)u. Šport in šah, šah (v Sloveniji) ni šport.
