Dresurno jahanje na smučeh ali strel v koleno smučarskih skokov

Francoza sta se v sproščenem pogovoru dotaknila marsikatere teme, med drugim se nista mogla načuditi slovenskemu navdušenju nad smučarskimi skoki. »Ne vem, če se v Franciji najde človek, ki se ukvarja s tem,« je skozi smeh dejal eden od njiju.

Seveda sta Francoza malce pretiravala oziroma sta se Francoza naredila Francoza, a vendarle nista bila prav daleč od resnice. Medtem, ko imajo v Sloveniji smučarski skoki domovinsko pravico, kakršnokoli kritiziranje skokov in skakalcev pa je skoraj bogokletno dejanje, v Franciji ta šport za razliko od številnih drugi zimskih športov praktično ne obstaja oziroma je odrinjen nekam na margino. In ne le v Franciji.

Fis s potezami, ki jih vleče, ne pomaga ravno pri popularizaciji športa oziroma njegovi širitvi življenjskega prostora. Pravzaprav se zdi, da z nekaterimi odločitvami ravna ravno nasprotno. Strelja v lastno koleno. Nova sezona svetovnega pokala denimo prinaša še večji poudarek na telemarku. Ta bo zdaj »vreden« tri in ne več le dve točki znotraj ocene sloga. Še ena odločitev, ki je naletela na deljena mnenja. Saj ne, da ni užitek spremljati lepih skokov in v še večji meri poletov, saj ne, da ni lepo spremljati, kako ti neustrašni orli v človeški podobi režejo skozi zrak, na koncu pa elegantno pristanejo v telemark, toda narediti nov korak k estetiki oziroma slogu na račun daljave je … Kot že rečeno korak v nepravo smer. Vendarle so to skoki. Večina gledalcev (še vedno) rada spremlja predvsem dolge skoke, ne glede na slog skoka in doskok. Kaj je bolj privlačno? Polet dolg 230 metrov, ki se konča s telemarkom, ali polet dolg 250 metrov s pristankom na »kahlo«? Nekako se mi zdi, da bi več glasov dobilo tisto drugo. Precej več. To so vendarle smučarski skoki in ne umetnostni skoki.

Skakalcev samih se pri tem iskanju ravnovesja med dolžino, estetiko in varnostjo kot ponavadi ni prav veliko spraševalo. Na predvečer začetka sezone so predvsem iz nemškega tabora prihajale ostre kritike na spremembo pravila, ki prinaša (še) večji poudarek na telemark/doskok. Da to ni umetnostno drsanje ali dresurno jahanje. »Iskreno povedano, mislim, da je popolnoma neumno, kar si je spet izmislila Fis. Ne morem biti več tiho, ker izgubljam potrpljenje,« je bil oster Markus Eisenbichler, sicer povratnik v svetovni pokal.

Morda bi Albert Riera in njemu podobni h atraktivnosti stremeči kolegi želeli drugače, toda v nogometu še vedno štejejo samo in zgolj goli. Šteje rezultat, umetniški vtis bo hitro utonil v pozabo, pravi zlajnana fraza. Koga denimo danes še briga, kako se je Mourinhov Inter lotil povratne tekme z Barcelono v polfinalu lige prvakov 2010. V anale sta zapisana rezultat in zmagovalec LP. Če ostanemo pri skokih, tudi pri skoku v daljino ali v višino slog ni pomemben. Kdor skoči (naj)dlje oziroma (naj)višje, ta zmaga. Ne glede na slog in/ali doskok. Enostavno kot pasulj. Pri smučarskih skokih je vse skupaj malce drugače. Pri smučarskih skokih je poleg dolžine v enačbo treba vstaviti še vetrno izravnavo, višino oziroma spremembo zaletišča in sodniške ocene za slog. Dobimo zapleteno enačbo, ki jo laiki težko razumejo in še težje razrešijo, ob tem, da je ocenjevanje kot praktično vsako tovrstno kljub začrtanim smernicam še vedno subjektivno.

Namesto, da bi vse skupaj napravili bolj enostavno in kot takšno privlačno tudi za širše množice ter prihajajoče generacije, so napravili še en korak v nasprotno smer. V tej luči niti ne čudi, da se skoki nikakor ne uspejo razširiti iz svojega ozkega habitata, v katerega so ujeti že leta in leta. Pravzaprav se ta celo manjša. Tali se kot polarni led. V lanski sezoni je točke v svetovnem pokalu osvojilo 18 držav, od tega ducat več kot sto. Švedov, ki so z Janom Boklövim prinesli V slog, že dolgo ni več na zemljevidu. Kot tudi ne Kanade, ki je nekoč skokom med drugim dala Horsta Bulaua. Nekdanja velesila Finska, ki jo bo v letošnji sezoni vodil Slovenec Igor Medved, bolj životari kot živi. Septembra na finskem poletnem državnem prvenstvu je slavil – kitajski kombinatorec. Matti Nykänen se obrača v grobu.

Tudi Amerike skoki še niso odkrili. Olimpijski Lake Placid je sicer znova del programa, toda z izjemo tam živečih Poljakov to ne zanima prav veliko ljudi. Benjamina Morela in Antonina Trillesa že dolgo ni več v Domžalah, a skoki so v alpski Franciji še vedno na približno isti ravni kot leta 2015. Tam nekje na ravni dresurnega jahanja.

Zanimiv in pomenljiv je že podatek, da je v smučarskih skokih v lanski sezoni globalno gledano daleč največji doseg dosegel in odmeval polet ter neuradni svetovni rekord Japonca Kobajašija na neki prav za to priložnost zgrajeni montažni letalnici na Islandiji. Dogodek oziroma projekt, ki je potekal pod okriljem Red Bulla in brez blagoslova Fisa, se je razširil precej prek meja skakalnega sveta in zašel tudi na spletne ter časopisne strani, kjer so sicer smučarski skoki v najboljšem primeru obsojeni na drobni tisk na dnu ali robu strani. Red Bull se pač zna iti to igro. Za razliko od Fisa, ki ne zna izkoristiti vsega potenciala tega atraktivnega športa. Leta pa tečejo.