Nova sezona, nova Cedevita Olimpija. Besede, ki smo jih lahko brez sramu izrekli še pred kakšnim mesecem dni, ko je okoli ljubljanske zasedbe vladal precejšen optimizem. Takrat tega nismo trdili le zaradi povsem prenovljene zasedbe zmajev, v kateri je od lani ostala le četverica. To smo lahko trdili tudi zaradi tega, ker so Ljubljančani zelo vzpodbudno začeli tekmovanje v eurocupu, ki jim je v zadnjih dveh letih predstavljal velike težave. Štiri zmage na prvih petih tekmah so skrbele za optimizem, z njimi so ekspresno presegli sramoten izkupiček prejšnje sezone in ta zmagovalna serija je odvračala tudi pozornost od temnih oblakov, ki so se zgrinjali nad Ljubljano v regionalni ligi. Kako veliko se lahko spremeni v mesecu dni. Tisti občutki optimizma in novonastalega občutka, da bi letos res lahko bilo kaj drugače, se po šestem zaporednem porazu zdijo oddaljeni svetlobna leta, tisti črni oblaki pa so zdaj trdno zasidrani nad stožensko dvorano. Nova sezona, stara Cedevita Olimpija.
Deja vu je tisti občutek, ki ga marsikateri navijač čuti v zadnjih dneh in tednih ob spremljanju tekem – ter tudi dogajanja okoli – najmočnejšega slovenskega košarkarskega kluba. Vzorci iz lanske sezone – in tudi tiste pred njo – se vse bolj ponavljajo in so pravzaprav že neverjetno podobni tistim iz prejšnjih sezon.
Po eni strani ljubljanskemu klubu ne prizanašajo poškodbe, zaradi katere je še vedno odsoten Brynton Lemar. Te so v zadnjih letih postale nesrečna stalnica ljubljanskega kluba, ki nikakor ne olajša dela. Še večji problemi se pojavljajo na trenerskem mestu, katerega zdaj že več kot mesec dni zaseda pomočnik Đorđe Adžić, ki se iz tekme v tekmo zdi manj primeren za ta položaj. Toda pri Olimpiji pravzaprav nimajo izbire, saj je njegov nadrejeni Zvezdan Mitrović še vedno in vse bolj skrivnostno odsoten. Začetne zdravstvene težave so se spremenile v težave s hrbtom in "rutinsko" operacijo, ki jo je opravil. Kakšen teden odsotnosti in vprašljiv status pred vsako tekmo pa se je spremenil v pravo izginotje z obličja zemlje.
##PAIDBREAK##
Seveda ekipi ne more biti lahko igrati brez svojega trenerja, pa čeprav naj bi bil prisoten na treningih ter ves čas v stiku s svojimi pomočniki. Tudi Adžiću nedvomno ni lahko, saj je bil praktično čez noč vržen v ta položaj, a za zdaj se s to odgovornostjo nikakor ne sooča najbolje. Celotna situacija je praktično enaka lanski, ko je iz parketa sredi sezone zaradi zdravstvenih težav "izginil" Simone Pianigiani in je ekipo (neuspešno) vodil njegov pomočnik. Tretjo podobnost oziroma enakost se lahko najde v zgrešenem poletnem kadrovanju, ki je že dobilo prve popravke – kot smo se tega pri ljubljanskem klubu v zadnjih letih že navadili. Derek Ogbeide je že nekaj časa preteklost kluba, pa čeprav ga malokdo pogreša. Menjave zanj še ni, a ko se v tej vlogi najbolj glasno omenja 37-letnega nekdanjega člana ekipe Andrijo Stipanovića, si večina navijačev najbrž želi, da je tudi ne bi bilo.
Pri tej ljubljanski zasedbi so vse pogostejša tudi vprašanja o tem, kaj se dogaja s košarkarji, ko stopijo v Stožice. Kar nekaj od letošnjih okrepitev se je namreč na papirju zdelo zelo obetavnih. Devin Robinson je blestel v španski ligi, Devante Jones je bil drugi strelec francoskega prvenstva, Bine Prepelič se je v reprezentanci uveljavil kot zelo soliden in borben košarkar, Aleksej Nikolić je iz leta v leto igral bolje, že od začetka pa je bila vprašljiva le centrska linija. A v Stožicah te košarkarji (s kakšno redko izjemo) kažejo precej manj od pričakovanega, kot ekipa pa iz tekme v tekmo delujejo manj povezano in koherentno. Tudi talentirani Slovenci se pri Olimpiji izgubijo v (pod)povprečju, Prepelič in Gregor Glas redko sploh stopita na parket, medtem ko je Luka Ščuka ob odhodu iz zmajevega gnezda v Nemčiji hitro obudil svojo kariero.
Vsi te problemi – tudi, če se na nekatere izmed njih ne da direktno vplivati – se vse bolj zdijo kot simptom in ne vzrok težav v najuspešnejšem slovenskem košarkarskem klubu. Iz leta v leto se bolj zdi, da je projekt združitve ljubljanske Olimpije in zagrebške Cedevite izgubil svoj smisel in poslanstvo. Vse bolj se zdi, da niti vodilni možje kluba ne vejo več, česa si želijo in do kam želijo klub popeljati. Prvotne obljube o evroligi se zdaj zdijo precej bolj podobne znanstveni fantastiki kot realnosti, česar se tudi sami zavedajo. Seveda je res, da se je finančno stanje elitne evropske lige v tem času precej spremenilo in so zahteve po vložku postale precej večje, a v tem istem času je Olimpija obstala na mestu ter celo naredila kakšen korak nazaj, medtem ko konkurenca stalno stopa naprej – tako v eurocupu kot v ligi ABA, kar so ob petih porazih na sedmih tekmah dodobra spoznali na lastni koži.
A še bolj zaskrbljujoča od vsega tega se zdi mirnost, s katero so v ljubljanski zasedbi sprejeli torkov debakl v Valenciji, ki se jim glede na izjave po tekmi ni zdel nič posebnega. Nihče ni pričakoval zmage nad močno špansko zasedbo, ki je v vseh tekmovanjih izgubila le enkrat, a nikakor ni bil sprejemljiv poraz za skoraj 30 točk, ob katerem so se domači navijači zabavali v ekshibiciji njihovih ljubljencev, ki so v ljubljansko mrežo poslali kar 109 točk. Košarkarji ljubljanske zasedbe pa so postali le nemi opazovalci, ki so padli brez prave borbe in želje. "Žal se nam srečanje ni izšlo po željah, a je potrebno upoštevati tudi veliko kakovost Valencie. Seveda je zelo težko izgubiti na ta način, a po taki tekmi se je potrebno pobrati. Zagotovo smo pogrešali nadzor skoka in boljšo obrambo v igri ena na ena. Je pa ta tekma dober pokazatelj tega, kaj moramo popraviti pred srečanjem proti Megi MIS, ki je ravno tako kakovostno moštvo. Vso pozornost moramo zdaj usmeriti na naslednjo tekmo," je vse kar je po tej predstavi dejal Adžić. Časa za spremembe in rešitve je vse manj, vse več podpornikov kluba pa obupuje nad novo sezono in si znova govori: "Morda bo naslednje leto bolje."
