Društvo športnih novinarjev Slovenije bo v torek, 10. decembra, razglasilo najboljše slovenske športnike, športnice in ekipe za izjemno, v več pogledih zgodovinsko leto 2024. Ta organizacija, ki se modernizaciji in svetu odpira približno tako hitro kot Vatikan, trenutno prešteva glasove (ali jih je morda že preštela, kaj pa jaz vem), ki smo jih bolj ali manj ponosni člani morali oddati do pretekle nedelje. Jasno, tudi če bi karkoli v zvezi z rezultati na katerikoli točki do gala prireditve poznal (pa ne poznam in ne bom poznal), vam tega ne bi mogel povedati oziroma bi absolutno želel spoštovati vse v zvezi z zaupno naravo sodelovanja in integriteto izbora. Kot je to v navadi, se bomo o takem ali drugačnem razpletu pogovarjali po tem, ko se bo prireditev, ki jo sicer izjemno spoštujem in se je tako s spoštovanjem kot občudovanjem do njenih snovalcev rad udeležim, odvila s tradicionalnim neposrednim prenosom na dobri stari slovenski nacionalki.
Ne morem pa si pomagati in nič mi ne more tega preprečiti, da vam ne bi že vnaprej povedal nekaj stvari o letošnjem postopku glasovanja oziroma o skrajno manipulativni glasovnici ki so jo poslali na naše naslove ter je močno spomnila na neke povsem drugačne čase slovenskega športa in njegovega dojemanja. Gre za glasovnico, ki je ob koncu leta 2024 pokazala, da v tej državi – in to na zaskrbljujoče pomembnih položajih našega poklicnega ceha – tudi tako globoko v tretjem tisočletju z vso njegovo pripadajočo globalnostjo še vedno obstajajo ljudje, ki živijo, delujejo in po svoje manipulirajo v nekem povsem vzporednem vesolju.
Da ne bi prišlo do kakšnega konflikta, vam ne bom povedal niti tega, kako oziroma za koga sem glasoval. Ni pomembno. Bi vam pa zelo rad povedal vse, kar si mislim o tem, kako je bilo mogoče (oziroma kako ni bilo mogoče) glasovati – če bi kdo tako želel – za kapetana slovenske nogometne reprezentanca Jana Oblaka. Drznil si bom za časten primer vzeti njega, po želji pa bi lahko uporabil kateregakoli od nogometašev, ki so letos poleti odigrali zgodovinsko uspešno evropsko prvenstvo v Nemčiji, na svoje tekme zvabili na deset tisoče slovenskih navijačev in bili le drobec oddaljeni od nepredstavljivega četrtfinala na račun mega zvezdniške Portugalske. Na čelu s človekom, ki ima med drugim na družabnih omrežjih več sledilcev kot kdorkoli na svetu – ne katerikoli nogometaš, ne katerikoli športnik, temveč katerikoli človek ali podjetje ali žival ali institucija.
Kakorkoli, nikakor, niti v najbolj norih sanjah ne trdim, da bi moral nogometaš biti športnik leta. Daaaaleč od tega. Tudi ne trdim, da bi ga kdorkoli moral uvrstiti med prve tri ali zanj – za Oblaka ali kogarkoli drugega – glasovati. Na to, kaj globalni velezvezdnik, o katerem je v tem letu vsaj ob treh ali štirih priložnostih na veliko govoril dobesedno ves svet, pač vsak lahko gleda po svoje. In moje mnenje o tej zadevi v tem kontekstu sploh ni pomembno. Gre za glasovnico, gre za način glasovanja in izbora, gre za odnos in pristop odgovornih, ki pa so milo rečeno – škandalozni. Naj vam torej povem, kako je bilo videti in kaj je v praksi pomenilo, če je kdo želel kakšno točko v izboru slovenskega športnega leta nameniti kapetanu nogometne reprezentance in človeku, ki je poleti Slovenijo pripeljal v izločilne boje velikega nogometnega tekmovanja, milijardnega Ronalda pripravil do solz, celoten svet do zadrževanja diha, za nameček pa bil jeseni ena od glavnih zgodb megalomanske lige prvakov.
Društvo športnih novinarjev Slovenije v tem izboru ne pozna nominirancev. Malce paradoksalno bi celo videl manjši problem v primeru, če bi jih poznalo – pa ne glede na to, koga bi v kateri kategoriji nominirali. Kajti imeti nominirance pomeni izpostaviti se, prevzeti odgovornost, dati jajca na mizo, javno pokazati svoj obraz in na tak način sprejemati morebitne posledice. Torej precejšnje nasprotje tega, da se preračunljivo skriješ v grmovje, si ne umažeš rok in izbor razglasiš za povsem odprtega, hkrati pa ga s temi – oprostite izrazu - 'kao' čistimi rokami po svoje usmeriš in zaznamuješ, da ga bolj ne bi mogel. Elektronska naslovnica je bila namreč videti tako, da je v domnevno odprtem izboru, v katerem je bilo domnevno enakovredno mogoče glasovati za kogarkoli, ponujala tam nekje deset – kot so temu lepo rekli – predlogov.
To so bili z imenom in priimkom napisani športniki, ki si jih preprosto kliknil, jih izbral in že je na njihov naslov romal pripadajoč glas s pripadajočimi točkami. Ti predlogi, katerih poimenovanje je absurdno, kriterij zanje pa strahopetno subjektiven in ultimativno manipulatorski, so vsebovali od tako zelo logičnega Tadeja Pogačarja do precej manj logičnega nabora iz tistih davnih časov, ko so tam nekje pred petdesetimi ali šestdesetimi leti današnji stoletniki postavili neko dinozavrsko klasifikacijo disciplin, tekmovanj in dosežkov na njih. Klasifikacijo, ki bi jo leta 2024 res lažje prenesel v obliki uradnih nominacij s prej omenjenimi jajci na mizi kot pa v obliki prikritega mešetarjenja povsem brez njih – namreč jajc. Skratka, če bi kdo želel Oblaka postaviti pred – na primer – tri predstavnike kajaka in kanuja na divjih vodah ali kakšnega drugega športa, na katerem se v Sloveniji na več tekmah skupaj ne zbere toliko Slovencev kot na eni sami slovenski Oblakovi na severu Nemčije, kapetana ni mogel izbrati in ga je čakal prav poseben proces.
Na dnu teh zagotovo skrbno izbranih in premišljenih predlogov je namreč obstajala še ena kategorija. Če se torej človek ni odločil za kogarkoli od premeteno predlaganih, je lahko kliknil 'drugo'. Niti ne 'kdo drug', kategorija torej ni vsebovala niti osnovnega osebnega jezika, temveč je bila ultimativno razčlovečena. Drugo. Jan Oblak je drugo, Benjamin Šeško je drugo in tako naprej so drugo vsi, ki niso ti famozni predlogi sicer domnevno odprtega in neusmerjenega izbora. In kaj se je zgodilo, če si po kakšnem naključju želel razmišljati s svojo glavo ter pogledati onkraj domnevno neusmerjenih predlogov? Po kliku na drugo je še vedno bilo označeno samo to – drugo. In po tej logiki bi tak glas bil neveljaven, točke pa ne bi šle nikomur, če se nisi spustil do dodatnega okenca in vanj ročno vnesel kategorije, želenega mesta z želenimi točkami in športnika, za katerega si želel glasovati.
Procedura, ki jo je bilo torej komajda mogoče razvozlati in ki je trdno zagotavljala, da se jo bo lotil le malokdo. Morda bi jo spregledala celo Oblakova spoštovana gospa mama, če bi imela volilno pravico. Da, tako zelo so bili tisti, ki niso bili 'predlogi', v tem enakovrednem izboru v resnici enakovredni izbrancem, ki jih je nekdo iz tega ali onega razloga odločilno porinil v ospredje. Pa četudi morda prihajajo iz realnosti, ki ne more pred Oblakovo biti v nobenem kriteriju. In četudi so morda sanjsko slovensko leto 2024 zaznamovali precej manj, kot bi ga Jan zaznamoval že v primeru, če bi v njem s svojim imenom, statusom, dosegom in pomenom zgolj ostal živ in zdrav – kaj šele naredil kaj več od tega za svoj ugleden klub in za svojo – tako zelo svojo, večkrat na najbolj imenitne načine potrjeno svojo – Slovenijo. Ki pa ga ima za svojega očitno precej manj. Vsaj če ne vprašate vseh tistih nepreglednih množic, ki so romale v Nemčijo, in namesto njih vprašate snovalce predlogov, za katere je slovenski nogometni super šampion – drugo.
