Slovenija se je dve tekmi pred koncem kvalifikacij že uvrstila na EuroBasket. S tremi zmagami na štirih tekmah zaseda prvo mesto v svoji skupini in bo lahko v februarsko okno vstopila brez pretiranega rezultatskega stresa in s priložnostjo, da pred evropskim prvenstvom preizkusi nove zamisli. A kakšen je odziv javnosti po tem papirnatem uspehu, ki je bil na parketu seveda daleč od tega? Jeza, bes, pozivi k odstopu in zgražanje nad tem, kako nizko je padla slovenska košarka.
Res je, predstavi na tekmah proti skromni Portugalski sta bili daleč od tega, kar se pričakuje od evropskih prvakov iz leta 2017. To so zelo odkrito in z ostrimi besedami priznali tudi vsi košarkarji reprezentance ter tudi selektor. Lahko bi se izgovarjali na to, da se že dolgo niso zbrali v tako okrnjeni zasedbi, lahko bi se izgovarjali na to, da v tej postavi niso uigrani, lahko bi potarnali nad tem, da so po dolgem času nastopili tudi brez naturaliziranega košarkarja.
A niso. Precej bolj kot vsa ta dejstva, ki kljub vsem povsem zasluženim kritikam veljajo, so poudarili, da je bila predstava na Portugalskem nesprejemljiva, da je bila blamaža, katastrofa in da si zaslužijo vse kritike in vso pljuvanje. Prevzeli so odgovornost in odločno zatrdili, da morajo biti boljši. V Kopru so bili boljši, prišli so do zmage, se uvrstili na prvenstvo, a vseeno so tudi tokrat priznali, da niso bili dovolj dobri in da bi odziv moral biti še boljši.
Boleči trenutki zasenčijo zgodovinske uspehe
Vseeno se kritike, ki v največji meri letijo prav proti Aleksandru Sekuliću niso potihnile, ravno nasprotno, postale so le še glasnejše in bolj udarne. Gre jih razumeti, igra Slovenije v zadnjem obdobju res ni na pravi ravni. Katastrofalne predstave na kvalifikacijskem turnirju v Pireju za preboj na olimpijske igre so še vedno sveže v spominu. Tako kot tudi boleč izpad s Kanado na lanskem svetovnem prvenstvu, še bolj boli poraz s Poljsko v četrtfinalu EuroBasketa 2022, da o tistem prodoru Klemna Prepeliča in blokadi Nicolasa Batuma, ki se – kot da bi nekdo želel Slovenijo spominjati na ta boleč trenutek – še vedno redno predvaja med oglasi na Eurosportu, ne govorimo.
Sekulićevo obdobje na klopi reprezentance zaznamujejo številni boleči trenutki. Zaznamujejo ga porazi, ki bodo še dolgo ostali v spominu in ob katerih bo vedno ostala misel 'kaj bi bilo, če bi bilo'.
A vendar. Vendarle se po drugi strani zdi, da so kritike usmerjene v Sekulića pretirane. Zdi se, da je 46-letnik postal grešni kozel za vse težave slovenske košarke – katerih ni malo. Na tej točki je treba poudariti nekaj drugega, kar je ob vsem zgražanju in obsojanju slovenskega selektorja odšlo v pozabo. Sekulić je namreč selektor, ki je Slovenijo kot edini popeljal na olimpijske igre in bil tam en napad oddaljen od tega, da na sončno stran Alp pripelje tudi kolajno. Sekulić je selektor, ki je na svetovnem prvenstvu s sedmim mestom izenačil najboljšo uvrstitev Slovenije na mundialih.
Sekulić je tudi selektor, ki je na Eurobasketu s šestim mestom dosegel četrti najboljši dosežek od osamosvojitve države. Od vseh treh velikih tekmovanj, na katera je popeljal Slovenijo, je pravo razočaranje prišlo le na slednjem. Če bi se tistega večera v Berlinu stvari izšle drugače in bi Slovenija dosegla štiri točke več ali pa Poljakom štiri manj dopustila, bi bili pogovori morda drugačni. Tudi na letošnjih olimpijskih kvalifikacijah je bila naloga zelo težka. Proti Giannisu Antetokounmpu in Grčiji je malokdo pričakoval preboj v Pariz. Seveda kritika izhaja iz nečesa drugega, namreč iz tega, da je bila Slovenija v Pireju ponižana ter da si je nekaj podobnega privoščila tudi na Portugalskem.
Morda je res nastopil čas, da štafetno palico prepusti drugemu, morda bo s tem slovenska reprezentanca znova zacvetela v polnem sijaju in se vrnila na vrh Evrope. Morda ima Vilfan prav, morda je Sekulić izgubil zaupanje ekipe – čeprav so to košarkarji zanikali – in morda mora Slovenija na EuroBasket pod drugim vodstvom. Vendar, mar si Sekulić res zasluži ves gnev in bes, ki ga je v zadnjem obdobju deležen v slovenski javnosti?
Sekulićeva situacija je zelo zanimiva; rezultatsko je morda – z izjemno Igorja Kokoškova seveda – celo najuspešnejši selektor v zgodovini Slovenije, po javnem mnenju pa je krvnik slovenske košarke in najslabša stvar, ki se ji je kdaj zgodila. Hmm, na koga že to spomni? Če bi zdaj že nekdanji angleški nogometni selektor Gareth Southgate spremljal košarko v Sloveniji, bi z gotovostjo v Sekulićevi situaciji našel sebe.
Je Slovenija realno lahko kot Anglija?
Po eni strani se je Southgate rezultatsko najbolj približal najvišjim višavam angleškega reprezentančnega nogometa – z izjemo Sira Alfreda Ramseya, ki je tri leve davnega leta 1966 edinič popeljal na vrh nogometnega sveta. Sekulić, pardon Southgate, je Anglijo dvakrat popeljal do finala eura, kar pred tem ni uspelo nikomur do zdaj. Na svetovnem prvenstvu leta 2018 so bili trije levi četrti, kar je drugi največji uspeh na mundialih v dolgi zgodovini samooklicane domovine nogometa. V Katarju pa je doživel edini malo večji rezultatski spodrsljaj, ko je izpadel "že" v četrtfinalu.
A nogometa ni pripeljal domov, in ker je angleška javnost kritična in Southgate z igro svoje ekipe ni navduševal ter ni pustil dobrega vtisa – ta včasih velja več kot rezultat –, je letos 54-letnik končal svoje osemletno obdobje na klopi Anglije. Čeprav je bilo rezultatsko uspešno, je vprašanje, če je bil mandat katerega drugega angleškega selektorja tako poln javnih kritik in dvomov. Povsem enako je s Sekulićem, ki med ljudstvom nima nobene priljubljenosti, a je rezultatsko precej uspešnejši od velike večine predhodnikov na klopi.
Pri obeh so za ta odziv kriva tudi visoka pričakovanja. Javno mnenje je, da ima Anglija trenutno zlato nogometno generacijo, ki bi morala tekmece brez težav odpihniti iz zelenic, pa temu morda ni (povsem) tako.
Tudi Sekulić pa se po pravljici leta 2017 lahko primerja le še s tem vrhom košarke na sončni strani Alp. Ker ima v ekipi Luko Dončića – v kvalifikacijah ga seveda ni – se pričakuje, da bo le ponavljal ta uspeh. Pa ima res tudi okoli zvezdnika Dallasa ekipo, ki je po kvaliteti sposobna teh višav? Po malo boljšem premisleku Slovenija že dolgo ni imela tako šibkega nabora kvalitetnih košarkarjev, če se Dončića izvzame iz enačbe. Slovenija je v zadnjih letih, kar se pričakovanj tiče, postala košarkarska Anglija, pa ima za to gotovo manj realnih razlogov. Ta pritisk so v reprezentanci z veseljem zagrabili in so se tudi sami postavili v položaj, ko se od njih – kot od evropskih prvakov – pričakuje ogromno. A morda za to skupino fantov, ki se sicer nadvse trudi za slovenski dres, takšne višave niso realno dosegljive iz prvenstva v prvenstvo.
