Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
11. 12. 2024 · 13:30
12. 12. 2024 · 11:01
Deli članek:

Matko Obradović, Marko Šuler in najboljše ogledalo slovenskega blata

Osebni arhiv
.

V vsej bolečini, v vsej hudi muki ukvarjanja z nečim takim se je v ponedeljek popoldne naenkrat zdelo, kot da živimo v normalni državi.

V taki z vzorno urejeno medijsko zakonodajo, v taki z visokimi standardi cehovske morale in etike, v taki z urejenimi razmerji med novinarskimi kolegi – sicer logičnimi konkurenti na neizbežnem trgu, a v prvi vrsti zapriseženimi spoštovalci tako svojega poslanstva kot poklicne kolegialnosti. Simptomatična sta bila naslova (nista bila edina tovrstna), s katerima sta svojim odjemalcem novico o življenjski drami donedavnega vratarja Celja in nekdanjega ljubljenca navijačev Mure, nesrečnega Matka Obradovića, podala športni del portala N1 in športna podstran Žurnala. 'Ekipa: Matko Obradović se bori za življenje' – tako je naslovil prvi. 'Ekipa: Bivši vratar Celja se v bolnišnici bori za življenje' – pa je na začetku svoje vesti zapisal drugi. Na prvi pogled bi človek celo rekel, da kar zadeva standarde poročanja, povzemanja, marsikje obveznega pripisovanja zaslug avtorjem originalne vsebine višje sploh ne gre. In na prvi pogled bi to tudi povsem držalo. Točno to je to, k čemur vsi stremimo, in točno to je tako, kot bi moralo biti in kot v normalnih, urejenih medijskih okoljih tudi že vrsto let je. A res gre le za prvi pogled – in ne samo to, ta pogled je tako zgrešen, da bolj ne bi mogel biti.

Naj si bomo najprej nekaj zelo na jasnem: z vami bom poskušal biti kar najbolj iskren – morda celo bolj, kot bi to pričakovali. Tako dramatičen, pretresljiv, v vseh pogledih in brez kančka pretiravanja šokanten dogodek je po definiciji izjemno bran. Klikan, če hočete to grdo, a prekleto resnično besedo. Ljudje smo pač taki, te stvari nas neustavljivo zanimajo, in če to je problem, je pač problem človeške narave kot take in družbe, v kakršni že desetletja živimo. Če kdo misli, da ne bi vse te branosti brez razmišljanja zamenjali za to, da se ne bi nikomur nič slabega zgodilo, pa seveda ne veste, kaj govorite. Sploh kadar gre za nekoga, ki ga marsikdo od nas osebno pozna. Prekletstvo javnega obveščanja in javnih osebnosti se na tej točki pač sreča na tak način, temu se ni mogoče izogniti in kar nekaj je mojih kolegov na naši strani te enačbe, ki so se s svojimi življenjskimi dramami čez noč znašli na drugi strani kot predmet poročanja drugih (in celo lastnega!) medijev. Kdor še nima te izkušnje, pa jo bo po logiki kruto resnične dogme, da se čisto vsaka še tako lepa življenjska zgodba neizbežno konča s tako ali drugačno tragedijo, prej ali slej spoznal. Tako to pač je. Objaviti ali ne objaviti zato nikoli ni bilo in ni moglo biti vprašanje, preverjenost informacij smo jamčili, hkrati pa se je pokazalo, kako majhna so lahko v drugačnih okoliščinah velika usta in velika - no, kaj drugega, pregovorno s pogumom povezanega.

Logika je bila preprosta v vsej svoji majhnosti in strahopetnosti in grotesknosti. Ne samo prej zapisani naslovi, človek je ob branju besedil dobil občutek, kot da so avtorji skušali Ekipo citirati pri praktično vsaki zapisani besedi – do te mere, da je bilo nadležno celo nam, ki se že vrsto let za urejena (po možnosti tudi zakonsko, ne samo moralno) pravila citiranja tako zelo neuspešno borimo. Saj pa vam je jasno, za kaj je šlo. Tema je bila neprijetna, tema je bila težka, tema je prinašala številne pasti, številne izzive. Skratka, tema je bila taka, da si je vsakdo želel čim bolj umiti roke in predvsem čim bolj zaščititi – oprostite izrazu – lastno rit. In vrhunec ironije? Ni mi težko vam povedati, da zatrdno vem, da obstajajo kolegi iz drugih medijev, ki so imeli najmanj enako dobre in najmanj enako hitre (verjetno kateri od njih tudi še boljše in še hitrejše) informacije. Neskončno bi spoštoval, če bi sprejeli odločitev, da zaradi kakšnega moralnega ali etičnega zadržka vsega skupaj ne objavijo. Če so se odločili objaviti, pa bi to zlahka in z vso legitimnostjo tega sveta storili na podlagi lastnih informacij. In vsej muki se lahko le smejim premeteno strahopetni odločitvi pobrati vse klike, oglede in številke famoznega dosega, a to storiti z najmanjšim mogočim tveganjem za karkoli. Hej, če bo šlo karkoli kakorkoli narobe, smo tako ali tako le napisali, kar je napisala Ekipa.

Ironija je seveda toliko večja, pravzaprav kar uničujoča, ker gre za točno nasproten proces siceršnjega delovanja marsikoga od njih. Nič, popolnoma nič sicer ne moremo tistim, ki so se na nas brez naše volje in koristi (ravno nasprotno, seveda) naročili kot na kakšen novičarski servis. Preprosto počakajo, da mi najdemo, mi izbrskamo, mi slišimo od naših dolgoletnih prijateljev in virov, nam pokažejo v raznih zapisih, nekaterih celo povsem zaprtih za javnost – potem pa čez nekaj uric pač objavijo, kot da so našli, izbrskali ali slišali sami. Stvari gredo tako daleč, da če bi nam ne bilo mar za vas in za načela poklica, bi si že davno nekaj posebej udarnih novic ali razkritij preprosto izmislili, jih pripisali kakšnemu dolgoletnemu španskemu ali ameriškemu informatorju in čez nekaj ur bi jih videli v še kakšnem slovenskem mediju. Najmanj v Žurnalu brez najmanjšega kančka dvoma, to vam zagotavljam z večjo gotovostjo kot dejstvo, da sem odjemalec kisika. Nimamo kaj, ta stvar bi celo s še tako dobrim zakonom verjetno bila nerešljiva – je bolj vprašanje čistega obraza kot čistih rok. Nekaj drugega pa so povsem naše, povsem ekskluzivne informacije, razkritja ali izjave naših sogovornikov v pogovorih posebej za nas. In kot nalašč smo le dan po Obradovićevi drami prvi in edini objavili, da Marko Šuler zapušča mesto športnega direktorja Maribora.

24 ur razlike, pa smo se že vrnili v tiste običajne vode, v katerih v nasprotju s primerom Matko te informacije seveda nimaš, a ti ne pride niti na misel, da bi jo objavil tako kot dan prej, ko si jo – res, kako ironično – dejansko imel, morda celo prej kot mi. V tej realnosti, v kateri ni strahu ne za roke ne za rit, pač počakaš nekaj uric in toliko časa premlevaš našo, si jo podajaš med seboj in si jo tolikokrat izmenjaš, da na koncu sam sebe prepričaš, da je tudi tvoja. Ali celo povsem tvoja. In ko jo kot tako na tak način tudi zapišeš, potem je krog sklenjen. Namreč krog v medijskem blatu, v katerem že nekaj časa skupaj čofotamo, a smo v vsem absurdu tega lahko še veseli, dokler jo sploh imamo. Kajti naslednja postaja je skupna poguba, v kateri originalnih vsebin ne bo več, našega poklica pa v resnici prav tako ne.