Medtem ko na eni strani premoremo neskončno potrpljenje do slalomistke ali smučarskega skakalca in ob desetletnem vlaganju vanju doživljamo srčne orgazme ob njunih občasnih uvrstitvah – kako zelo edinstven izraz – 'med deseterico', smo na primeru največjega slovenskega športnega zvezdnika vseh časov hitro pokazali povsem drugačen obraz in postavili celo diametralno nasprotna pravila igre. Še dobro, da jih izjemni košarkar, ki bo zaradi poškodbe zapestja moral izpustiti nekaj naslednjih tekem, verjetno zna razumeti kot nekakšno – sicer precej shizofreno, a vendarle – ultimativno pohvalo.
»Najprej igrajo na Portugalskem in nato proti istemu tekmecu še doma v Sloveniji. Komaj čakam, da jih vidim igrati, to je vedno sijajno. Rad bi bil zraven, rad bi bil del tega. Toda seveda ne morem. Jih bo pa zelo zabavno gledati in mislim, da imajo dobre možnosti. Bom njihov največji navijač,« je bil iz nekega razloga Luka Dončić drugačen, ko je na tiskovni konferenci po četrtkovi zmagi nad New Orleansom dobil – recimo mu tako – drugačno vprašanje. S tem nikakor nočemo dejati, da 25-letni slovenski super zvezdnik svojih vsakodnevnih medijskih obveznosti ne oddela po svojih najboljših močeh, kadar ga ameriški novinarski kolegi sprašujejo zgolj o povsem aktualnih (pogosto tudi nadležno ponavljajočih se) in zelo ozko usmerjenih zadevah o posamezni tekmi oziroma sem ter tja o povezavah med zadnjima dvema nastopoma.
Luka se je že pred časom na ameriški sistem stalne prisotnosti, pripravljenosti in razpoložljivosti navadil in z njim odlično sobiva, pri tem pa je bilo vprašanje o slovenski reprezentanci zanj zelo dobrodošel odmik. In to je bilo zelo očitno. Nadel si je nekolik drugačen nasmešek, uporabil nekoliko drugačen ton in nam dal prav, ko smo ob prenašanju želje po postavitvi tega vprašanja enemu od naših najtesnejših ameriških novinarskih prijateljev zagotavljali, da ga bo Dončić vesel. »Res ga je bil, krasno je odgovoril,« se je naslednje jutro glasilo sporočilo v obratni smeri in v vseh pogledih se je še enkrat pokazalo, kako pomembni so za Luko Slovenija, slovenska reprezentanca in njegovi soigralci v njej. Da komaj čaka nastop z njimi na evropskem prvenstvu, je tako zelo očitno – in da jim posledično z vsem srcem želi, da bi sebi in njemu ta nastop zagotovili, prav tako.
Kako pristna so taka sporočila in kako prvinska je ta želja, je kar težko opisati z besedami. Kdor namreč vsaj bežno pozna nepredstavljivo realnost, v kateri živi in dela Luka, zelo dobro ve, da ne obstaja niti najmanjši razlog, zaradi katerega bi najboljši strelec prejšnje sezone lige NBA karkoli od tega potreboval. Nasprotno – če se že pogovarjamo o tem, bi mu kdaj pa kdaj zelo prav prišlo kaj ravno obratnega. Na primer letos poleti takoj po koncu finala lige NBA, ko je bilo njegovo na vrat na nos hitenje na olimpijske kvalifikacije čista norost. Tako zelo lepa, tako zelo naša, tako zelo hvale vredna norost. Kakorkoli, Lukova pripadnost nima nobene logične osnove, kaj šele da bi zanjo obstajali kakšna potreba ali agenda. In dejansko ta pripadnost ni vezana »zgolj« na nastope za Slovenijo, kadarkoli le utegne, temveč bo brez kančka dvoma Dončić prikovan pred kakršenkoli ekran spremljal tudi obe tokratni tekmi – ne glede na to, koliko bo takrat v ZDA ura in kaj bo tedaj na njegovem urniku.
Kot je pred časom na teh straneh parafrazirano dejal predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec, gre za stvari, ki jih nikoli ne bomo mogli dovolj ceniti, dovolj spoštovati, se v dovolj veliki meri zavedati njihove izjemnosti. Je pa sončna stran Alp eno zelo posebno okolje, v katerem se že nekaj časa sploh pretirano ne trudimo, da bi to – namreč dovolj ceniti, dovolj spoštovati, se dovolj zavedati – vsaj poskusili. Še več, Luko imamo v izbrani vrsti prepogosto za samoumevnega in smo do njegovih predstav ne glede na okoliščine bolj neprizanesljivi kot do katerihkoli drugih. Oziroma ste, kajti resnično se trudimo, da bi premogli dovolj razuma in občutka za odmikanje od takega odnosa in celo za ograjevanja od njega. Kaj šele od povsem novega pristopa, ki se je pojavil v tej novi sezoni lige NBA.
Država, za katero je slalomistka z desetimi leti životarjenja v popolni globalni anonimnosti 'odlična deveta' in za katero so točke svetovnega pokala v kakšnem vse prej kot svetovnem športu zelo hitro krasen športni dosežek, je na Dončićevem primeru postala nekaj povsem drugačnega. Naj si bomo pri tem na jasnem – visoke letvice, temu primerni kriteriji, najvišji mogoči standardi in iz tega izhajajoče kritike so nekaj, pod kar smo se pripravljeni podpisati kot prvi. Ni problema, z veseljem in lahkoto bi vsa ta leta delovali v okolju, ki bi odkrito zahtevalo nazive MVP v najbolj globalnih ligah in ki se ne bi zadovoljilo z ničimer manj kot s 30 točkami na vsaki tekmi lige NBA, dvema zadetkoma na vsaki tekmi nogometne lige prvakov ali zmago na vsaki gorski etapi vsake največje kolesarske dirke. A ni bilo tako, kajneda?
Od prvega do zadnjega bi se napovedi česarkoli od tega še pred nekaj leti na vsa usta smejali in stvar brez ene same samcate izjeme razglasili za nemogočo. Za povsem nerealnost. Celo za čisto neumnost. Ko se je peščica teh fenomenov na čelu z Luko zgodila in nam brez kakršnegakoli vlaganja kogarkoli od nas ali vas podarila globalne razsežnosti nepredstavljivega in povsem nedoumljivega, pa smo se v tej realnosti hitro znašli kar predobro. Oziroma ste se. Pikico manj vesoljski začetek sezone, pikico nižje povprečje od nezemeljskih 30, pikico nižja uvrstitev v napovedih za MVP in malikovalci »svetovnih« devetih mest so se hitro prelevili v zelo pogumne analitike vzrokov in razlogov za to veliko dramo – le nekaj mesecev po nazivu najboljšega strelca NBA in nastopu v velikem finalu.
Tako edinstveno, da pravzaprav sploh ne vemo, kako bi vse tisto, kar je bilo treba slišati in prebrati ob štirih zaporednih porazih Dallasa, lahko razumeli. Torej po enem samem pikico slabšem (že ta beseda je bogokletna) tednu, ki mu je takoj sledil v vseh pogledih drugačen, žal prekinjen z novo nesrečno in zoprno poškodbo, ki bo Luko od igrišč oddaljila za kakšnih sedem do deset dni. Kot rečeno, še najbolje je, če vse skupaj razumemo – in upamo, da tako razume tudi Luka – kot ultimativno pohvalo v smislu ultimativnega dokaza, da je z nepredstavljivim dvigovanjem standardov nekam visoko nad oblake, kjer ni ne stika z realnostjo ne kisika, dvignil tudi slovenske glave.
