Ko smo izvedeli, da so Ana Gros, Tamara Mavsar, Alja Varagić, Amra Pandžić in seveda rokometno upokojena Barbara Lazović postale reprezentančna preteklost, kar je vsaj glede Grosove in Pandžićeve marsikoga presenetilo, ter da se je vsaj nastopu na tem EP odrekla tudi Elizabeth Omoregie, je bilo pred odhodom na novo veliko tekmovanje precej več pesimistov kot optimistov. Mnogi kljub nekaj sreče pri žrebu (vsaj skupini B in C sta bili na papirju močnejši) niso verjeli, da Slovenke v takšni pomlajeni sestavi lahko na njihovem terenu izločijo neugodne Avstrijke in se prebijejo v drugi del tekmovanja, to je med 12 najboljših reprezentanc. Ta osnovni cilj so varovanke selektorja Dragana Adžića več kot zasluženo izpolnile, še bolj pomembno pa je, da so si s tem zagotovile tudi mesto nosilk v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ki ga bosta čez leto dni ob tem času gostili Nemčija in Nizozemska. Prav črnogorski strateg se je še kako dobro zavedal, kaj ta dosežek s to sestavo pomeni, njegove besede, da ima zanj enako ali celo večjo težo kot olimpijska kolajna, ki jo je pred 12 leti osvojil s Črnogorkami, zagotovo niso bile le leporečje.
Najmlajša reprezentanca tega prvenstva se tudi v drugem delu EP vse do zadnje tekme ni osramotila. Švico je ugnala z višjo razliko kot Danke in Nizozemke, proti katerim se je tri četrtine tekme povsem enakomerno kosala. Posebej proti 'tulipankam' je na koncu celo ostal grenak priokus, da bi se iz te tekme dalo izvleči še kaj več kot le časten poraz. Razpad sistema je prinesla le zadnja tekma z Nemčijo, ko je igralkam prve postave proti agresivni obrambi tekmic očitno zmanjkalo moči. Kot je po tekmi dodala kapetanka Tjaša Stanko, brez rotacije pač ne gre.
Če odmislimo omenjeno tekmo, so Slovenke celo bolj kot z izidi navduševale s svojo igro. Komentarji, da jih je užitek gledati, niso prihajali le od povprečnih gledalcev, ampak tudi s strani strokovnjakov. Odločitev, da ključno vlogo v ekipi prevzame Tjaša Stanko, ki je na prvenstvu predstavila ves svoj širok repertoar znanja, je bila več kot pravilna. Da je skupinski del prvenstva končala na vrhu liste strelk, še večja pa je bila njena prednost v seštevku zadetkov in podaj, nikakor ni naključje. Tudi po njeni zaslugi so do izraza še bolj prišle Nataša Ljepoja, Ana Abina, Manca Jurič in morda celo najprijetnejše presenečenje v slovenski vrsti Nuša Fegic, ki bi si zagotovo zaslužila igranje v močnejšem klubu od Mlinotesta. Če je Adžić uspešno rotiral krilne igralke, ki se jim je vsaj pri zaključevanju akcij poznalo pomanjkanje izkušenj, bi si večjo minutažo in razbremenitev nosilk igre zaslužile nekatere druge zunanje igralke, predvsem Erin Novak in Blažka Hauptman, ki z igranjem v madžarski in španski ligi nekaj teh izkušenj vendarle imata.
