lev Dobra karma

Po intenzivnem vikendu sredin mlaj v levu prinaša...

0_PAY-Kennedy-NewsDenise-SankeyFacebook Svet24.si

Obupana mama išče fanta za hčerko, potem ko je ...

IGOR KRŠINAR 2 Reporter.si

VIDEO: Igor Kršinar v oddaji V zakulisju: No, pa ...

Martin Zaviršek Svet24.si

FOTO: To je moški, ki naj bi v Mali Račni ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Hojs z novim navodilom nad NPU

kadunc Odkrito.si

Direktor RTV SLO: Nujno potrebujemo nadomestno ...

hana-in-goran Njena.si

Hana: 'To je laž, nisva ok'

Miha Andolšek
Miha Andolšek
0 28.01.2020 18:31:59

Nedelja, ko je odšel Kobe

Reuters
Bila je to ena tistih novic, ki jim nisi mogel, nisi želel verjeti.

Pri 40+ veš, da je življenje p*zda in da ima neka svoja pravila, da se ne ozira na imena in ne izbira, pa vendar so to udarci, ki jih je težko sprejeti. Kot tistega iz nekega junijskega popoldneva leta 1993, ko je v volkswagnovem golfu na neki nemški avtocesti umrl Dražen. Ko smo se od Mozarta na šolskem igrišču ob tistem povešenem obroču in votli tabli poslavljali še dolgo v noč. Tri na tri, »beograjčan«, parketi … Za slovo od Dražena.

Ko smo bili starejši, smo se z oguljenega asfalta preselili oziroma so nam stari mački dovolil tudi v dvorano. Ura in pol ob ponedeljkih ter četrtkih z obveznim tretjim polčasom za enim izmed šankov. Ki je imel po navadi podaljške in je trajal precej več kot poldrugo uro. Tista druščina se je z leti počasi razredčila in raztepla na vse strani, iz dvorane so nas enega za drugim zrinili neki »novi klinci«, kot bi dejal Đorđe Balašević. Precej bolj skočni in precej hitrejši. Ki so se v nasprotju z nami, samouki, igre učili v tej ali oni košarkarski šoli. Ki so vedeli vse o LeBronu, prvič pa slišali za Zorana Čuturo ali Miroslava Pecarskega. Življenje pač.

Z nekaterimi od tiste stare košarkarske klape se še videvamo, z enim nazdraviva vsaj enkrat tedensko in zdaj preigravava le še podaljške, spet druge vidim le še ob ta velikih praznikih ali pa še to ne. Tudi pod obroče zaidem vse redkeje. A ljubezen do igre je ostala, in če se oziroma ko se s staro gardo znova srečamo, debata prej ali slej nanese tudi na košarko. Na tiste naše obračune, pa na Dončića, na Dallas, na Lakerse, na LeBrona. Če smo še posebej nostalgični, še na čase Magica, Jordana in zlobnih fantov iz Detroita. V nedeljo se je po dolgem času oglasil prav eden teh, s katerim smo na šolskem asfaltu nekoč družno kradli dneve bogu. »Si slišal?« Pa potem v nejeveri, v nekem norem upanju, da je vse skupaj potegavščina, kot je bila pred časom tista, da je umrl Gospod Bean alias Rowan Atkinson. »Je sploh res?« Žal …

V nedeljskem večeru telefon še nekajkrat zabrni, potem počasi vse umolkne. Ostaneva sama s Kobejem. Ter posnetki. Na youtoubu in v spominu. V spomin se priplazijo kratki, v neki večji zgodbi – in redkokatera je bila večja od Kobejeve – povsem nepomembni prizori. Spomin je pač kakor pes, pa se uleže, kamor se mu zazdi. Pred očmi se mi vrti, kako je nekega večera vedno (pre)drzni Matt Barnes pri izvajanju avta nakazal, da mu bo žogo zalučal v glavo, Bryant pa ni niti trznil. In kako je enkrat pozneje Kobe poklical taistega Barnesa. »Pridi v Lakerse. Kdor je dovolj nor, da se za*ebava z mano, je dovolj nor, da tudi igra z mano.« Ali pa ko je Mark Cuban nekoč dejal, da je odslužen in da bi mu Lakersi v dobro vseh morali pokazati vrata. Na naslednji medsebojni tekmi je Dallasu natresel 38 točk, kakšno gor ali dol, Cubanu pa zabrusil: »Odpusti tole.« Vedno znova je prihajal nadte, ta neusmiljeni tekmovalec. Pa tisti preprosti, toda tako briljantni »alley-oop« s Shaqom v končnici sedme tekme s Portlandom, v katerem se je skrival ves potencial njunega nikoli do konca izživetega sodelovanja. In seveda večera, ko je Raptorsom dal 81 pik. Le Wilt Chamberlain je šel nekoč davno tega dlje.

Twitter postane žalna knjiga


Ura se počasi premika, iz zvočnikov prihajata Nedelja, kad je otiš'o Hase in Prokleta nedelja. Pa čeprav je nedelja že zdavnaj mimo. Spanec ne pride in ne pride. Z enim očesom sem na televizijskem zaslonu in CNN-u, z drugim na twitterju, ki je v noči na ponedeljek postal svojevrstna žalna knjiga. Med drugim se vanjo vpišeta njegova brata v orožju Shaq in Pau Gasol. Pa dva druga velika Jezernika Magic Johnson in Kareem Abdul Jabbar. Pa Barack Obama, ki je na isti način končal svoj zadnji nagovor kot Kobe. Mamba oziroma Obama out. Pa Lionel Messi, Luka Dončić, Goran Dragić in Joel Embiid, ki je v košarki pristal prav zaradi njega. Tony Parker, Manu Ginobili, Ivano Balić … Zaslon je vse bolj zamegljen, neka čudna, slana voda sili na oči. Besede gredo težko z jezika oziroma izpod prstov. Giannis Antetokounmpo enkrat vmes izbriše vse profile na družbenih omrežjih. Potem so se začele tekme.

Najprej Spursi in Raptorsi, ki prvih 24 sekund ne igrajo. Ker je on nosil 24. Kyrie Irving izpusti celotno tekmo. Ne more, ne želi igrati. Jason Tatum enako. Trener Clippersov Doc Rivers se zlomi pred kamerami. Trae Young, ki si je s flomastrom na športne copate v naglici nakracal Kobe, po drugi strani Wizardsom nasuje 45 točk. »Tega si ne moreš izmisliti. Nocoj je bil z mano. Tale je bila zate.« Na igrišče je moral tudi njegov prijatelj Carmelo Anthony. »Najtežja tekma, ki sem jo kadarkoli moral igrati. Zakaj sem igral? Kolikor ga poznam, mislim, da bi želel, da igram.« Zagotovo. Natančni kronisti opazijo, da Young in Devin Booker vsak na svojem koncu države sprožita natanko 24 metov iz igre. Sredi kultnega Madison Square Gardna skandirajo »Kobe Bryant!«, pred Staples Centrom se zbira vse večja množica. Za veliki finale se proti jutru na svetovnem spletu pojavi posnetek, ko so se Lakersi in LeBron James vrnili v L. A. Jokam skupaj z LeBronom.

Noč končno mine. Zazvoni budilka. Ona ne je*e, njej je vseeno. Pa nekaj minut pozneje še enkrat. In še enkrat. Vedno znova vklopim opcijo dremež. Ker ne še. Ne morem. Še vedno se poslavljam. Nisva še končala. Še enkrat si zavrtim tisti »alley-oop« s Shaqom v končnici sedme tekme s Portlandom junija 2000. Kobe mimo Pippna, potem pa žogo nekam visoko nad obroč in v orjaško Shaqovo šapo. Na repeat. In potem zaključek sedme tekme velikega finala 2010, ko so bili na drugi strani Celticsi in ko je na začudenje številnih, v prvi vrsti Artesta samega, odločilno žogo podal Ronu Artestu. To so bili časi, moj prijatelj …

Spomin se pri tem vedno znova vrača na vse tiste noči, ki sem jih prebedel tudi ali predvsem zaradi njega. Vse tam od srednje šole naprej. Staral sem se skupaj z njim. Tako kot je on na jesen kariere vse težje vlekel Lakerse, sem sam vse težje prebedel noči. Sploh ko niso bili konkurenčni in ga ni bilo ter jih ni bilo vedno najlažje gledati. Ahilova tetiva se je vse pogosteje oglašala, rojeni zmagovalec pa se ni bil pripravljen sprijazniti s povprečnostjo. Ne svojo ne tisto svojih soigralcev. A potem je na zadnji, poslovilni tekmi še enkrat zavrtel kolo časa in Utahu natresel 60 pik. Za slovo, za piko na i, za konec neke ere. »Mamba out.«

V ponedeljek odstopi Šarec. Radio pravi, da naj bi koronavirus prišel že vse do Dunaja. Rimcu pokažejo vrata pri Olimpiji. Nadal po skoraj štirih urah sijajnega tenisa premaga Kyrgiosa, ki je na igrišče prišel v Bryantovem dresu. Življenje gre pač naprej. Toda zadnja nedelja v januarju 2020 bo za vedno pustila luknjo, praznino. Nedelja, ko je odšel Kobe.

Značke: kobe-bryant, nba

Članki iz rubrike