Ante Šimundža in njegovi varovanci na dozdajšnjih šestih prvenstvenih preizkušnjah še niso okusili grenkobe poraza. Trikrat so zmagali in trikrat igrali neodločeno, zadnji remi je star pet dni. Iztržili so ga v Stožicah, toda na ravnico bi se lahko vrnili tudi z bogatejšim tovorom. Črno-beli so se namreč na največjem slovenskem stadionu predstavili zelo spodbudno. Spodobno! Bili so organizirani, taktično disciplinirani, kazali so podobo resne ekipe, ki je zelo dobro vedela, kako priti do želenega dosežka. In bili so tekmovalni. Dvoboj je bržčas potekal natanko tako, kot si je v pripravi zamislil mariborski strokovnjak na soboški klopi; njegov »rokopis« na igrišču je nemogoče spregledati. A tudi ob njem, dodajajo tisti, ki muraše spremljajo bolj podrobno in vedo, da so naključja tako rekoč prepovedana, da ni improviziranja ...
Prekmurci so v prestolnici dosegli stopnjo, na kateri so imeli vse v svojih rokah. Imeli so vodstvo, zmedenega nasprotnika, nadzor nad dogajanjem in domače ozračje, toda potem so si privoščili najprej prvo in nato še drugo nespametnost, zaradi česar so na koncu trepetali celo za točko. Da, lahko bi ostali brez nje, a prav tako drži, da so si jo vsekakor zaslužili in tudi morebitna zmaga bi bila zaslužena.
Alen Kozar in soigralci so se zelo dobro zavedali, da so imeli na pladnju precej več. V 'normalnih' okoliščinah je točka v Stožicah prav gotovo vredna prešernega veselja, toda črno-beli so bili mirni. Vsi po vrsti: nogometaši, člani strokovnega vodstva, predstavniki kluba ... Niso bili razočarani, nikakor ne, vendar tudi zadovoljni ne, ker jim ni uspelo še kaj več; ob zavedanju, da so bili temu blizu, je ostalo kar nekaj grenkobe. Takšno stanje duha bi lahko kdo (upravičeno) označil tudi za domišljavost, češ, kaj je z vami, da se ne veselite gostujočega remija z Olimpijo. Toda to v prvi vrsti razkriva miselnost, ki se je naselila v Fazanerijo po začetku nove zgodbe in zaradi katere Mura odločno koraka naprej. Zelo odločno.
Aktualno vodstvo se je projekta na soboškem pogorišču lotilo junija leta 2015, ko je imela ekipa pred začetkom prvenstva v 3. SNL – vzhod reci in piši sedem igralcev. Da, prav ste prebrali – 7! Takrat so bile mokre sanje, da bi se Mura nekoč vrnila med elito na sončni strani Alp. Da bi vnovič lahko igrala z Mariborom, Olimpijo ... Na to, da bi bila lahko nekoč v prihodnosti spet konkurenčna slovenskima velikanoma, si ni drznil pomisliti nihče.
Na začetku ni šlo vse gladko, še zdaleč ne. Veliko je bilo težav, še več okostnjakov v omarah, prvo veliko prelomnico pa je predstavljalo napredovanje med drugoligaše. Tudi z nekaj sreče, saj je Nafta v tretjem kakovostnem razredu tekmovanja osvojila dve točki več, a sta zaradi razširitve 2. SNL napredovali dve ekipi. Takrat so bili prav gotovo postavljeni temelji za nekaj večjega, za nekaj velikega.
Eden od ključnih trenutkov je bil nedvomno 17. junij 2017; sobota, ko je bila poplačana vztrajnost Roberta Kuzmiča, ki je sklenil dogovor z Antejem Šimundžo. Prepričal ga je, da se je vrnil na kraj zločina. Bil prvi in edini kandidat za najvplivnejšega moža v Fazaneriji, ki ni obupal niti po uvodni košarici. Ni hotel obupati, zaradi česar nato nič več ni bilo, kot je bilo.
V takšnih razmerah v svoje vrste privabiti strokovnjaka z izkušnjami iz lige prvakov je bil pravzaprav velik podvig in popolnoma jasno je, da nekdanji odlični napadalec v začetnem obdobju ni bil 'le' trener. Bil je precej več. Svoje bogate izkušnje je nesebično delil z vodilnimi možmi in jim pomagal pri ustvarjanju primernega organizacijskega ustroja. Robert Kuzmič, Denis Rajbar in drugi so mu bili pripravljeni prisluhniti, kar je prav tako kakovost, hkrati pa so sami sproti nabirali prepotrebna znanja in Muro tako hitro dvignili na raven, ki je pri nas za marsikoga nedosegljiva. Takšna je bila že v drugoligaški druščini, zdaj pa v Fazaneriji iz meseca iz mesec nadgrajujejo do zdaj storjeno – tako na igrišču kot ob njem. "Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje," je pogosto slišati v soboškem prvoligašu in tudi Ante Šimundža nenehno poudarja, da je "območje udobja strogo prepovedano". To je vodilo, ki žene Prekmurce, to je pot, na kateri brezmejno vztrajajo, in niti najmanjšega dvoma ni, da jih je to pripeljalo do sem, kjer so zdaj. Tako daleč (tudi do Evrope), da s točko v prestolnici, o kateri so nekoč le sanjali, niso (več) zadovoljni. Takšna miselnost je prav gotovo prava. Seveda bodo po uspešnem začetku prvenstva prišli tudi porazi, prišli bodo padci, morda tudi tedni krize, ampak z ambicioznostjo, ki jo kažejo muraši, bodo preglavice vsekakor lažje rešljive, cilji pa lažje uresničljivi. Kakopak v navezi s fantastičnimi navijači, ki skrbijo za tako močan in prepotreben veter v črno-bela jadra. To je adut, ki ga večina tekmecev nima, in obenem neprecenljivo bogastvo, ki ga je treba skrbno varovati iz dneva v dan. A tudi na tem področju ni šlo brez težav; aktualno vodstvo ob prihodu niti po naključju ni imelo plebiscitarne naklonjenosti. V Murski Soboti ni manjkalo takšnih, ki niso bili navdušeni nad tem, da so se z reševanjem kluba spoprijeli 'gorički možje', tudi polen pod nogami ni manjkalo, a ko je okolica prepoznala njihovo delo in iskrene namene, da nekdanjemu prekmurskemu ponosu vrnejo sijaj, se je rodila tudi zgodba ob igrišču. Na tribunah. Med klubom, ekipo in navijači se je začela ustvarjati kemija, ki je danes tako fascinantna, da jo občuduje vsa Slovenija.
