vesolje ženska Dobra karma

Astrologinja opozarja: bodite pozorni na znake, ...

4_tanja žagar Svet24.si

Tanja Žagar o pokojni mami

tanja fajon pl1 Reporter.si

Išče se novi mandatar: SD namerava vložiti ...

borut turk Svet24.si

Šestkrat je zabodel partnerko Romano, krivde za ...

Matej Tonin Necenzurirano

Tonin v opoziciji govoril eno, zdaj kot minister ...

paris-hilton, this-is-paris, dokumentarec Odkrito.si

Paris Hilton zaključila 20 let pretvarjanja

peter prevc bobo2 Njena.si

Peter Prevc na rojstni dan pokazal sinovo ...

Gregor Lisec
Gregor Lisec
0 24.01.2020 10:11:52

Vstani, Slovenija, kaj ti vendar je! Luka bo počakal

Profimedia
Kdaj, če ne zdaj, to smo menda že zapisali. Večkrat.

Slovenija ima na tem evropskem prvenstvu (skoraj) vse. Močno reprezentanco, dobrega selektorja, dobro igro, a v njej še (hvalabogu) veliko rezerv, borbenost, energijo, močan ekipni duh, željo, motiv … Vse sestavine za uspeh z izjemo ene, zelo pomembne. Manjkajo navijači, bistvo športa. Če bi v ogromni Tele2 Areni v Stockholmu, v rokometno dvorano preobraženem nogometnem stadionu, drevi proti Španiji završalo ob vsakem zadetku kapetana Jureta Dolenca, dih jemajočih potezah Deana Bombača, sijajnih obrambah Klemna Ferlina, bombah Boruta Mačkovška iz »drugega nadstropja«, kot bi dejal strokovni komentator na nacionalki Roman Pungartnik, eksplozijah Blaža Janca v protinapadih in vračanju v obrambo z dvignjeno levico, spopadih Blaža Blagotinška s še ne mrtvim Joanom Canellasom in ostalimi asi …, potem bi bili izpolnjeni vsi pogoji, da bi četa Ljubomirja Vranješa pokazala svojo najboljšo predstavo na letošnjem turnirju. In če jo, ima veliko možnosti, da v nedeljo dobi novo priložnost. V nedeljo, ne soboto, da ne bo pomote. V velikem finalu. Zato zbudi se, končno, Slovenija. Za romanja v Ameriko k našemu športnemu fenomenu bo še dovolj časa. Luka bo počakal. (Pol)finale evropskega rokometnega prvenstva pa je samo eden in vprašanje je, kdaj bo naslednji. Ne nazadnje je to šele drugi polfinale na turnirjih stare celine za slovensko rokometno reprezentanco v zgodovini. Leta 2004 je ljubljanski Tivoli pokal po šivih, leta 2020 Tele2 Arena zagotovo ne bo. Bi pa v njej bilo lepo videti več kot le dve, tri skupinice slovenskih privržencev, kot smo jih v Malmöju, in vzklikanje »dejmo Slovenci« iz več kot le enega grla srčnega gospoda globokega glasu. Vendar slabo kaže, zelo slabo.

Če so za zaključni del zlatega EP v košarki leta 2017 čarterji na relaciji Ljubljana–Istanbul vzletali in pristajali drug za drugim, če je šla za košarkarje takrat v akcijo celotna država s predsednikom vred, se za rokometaše nihče ne zgane. Kot da ne znamo stopiti skupaj, da bi našli ugodno rešitev za vse tiste navijače, ki bi z veseljem prišli, a si za dve noči ne morejo privoščiti odšteti povprečne slovenske plače. Zagotovo bi se dalo!



Menda se nismo Slovenci naveličali velikih uspehov, s katerimi nas razvajajo naši športniki?! Res bi bila škoda, če rokometašev do morda zgodovinskega dosežka za slovenski šport ne bi ponesla glasna podpora s tribun, kakršno so denimo imeli pred dvema letoma na Hrvaškem, ko s(m)o zavzeli Zagreb in še bolj Varaždin. Priložnost za obisk prekrasnega Stockholma, za novo slovensko norijo je lepa, tako kot priložnost slovenskih rokometašev, da se v domovino vrnejo kot junaki.

Slovenski rokometaši bi si zaslužili podporo, ampak tudi brez nje bodo, o tem sem prepričan, naredili vse za Slovenijo. Zakaj ne bi šli zdaj do konca, ko smo že tako daleč? Pred 10, 30 ali 3000 slovenskimi navijači. Zdaj ni vrnitve, kot bi rekel Blagi. »Gremo po finale« – so si enotni v slovenskem taboru; »gremo po zlato« – pravi Deki Bombač; »podpišem kakršnokoli kolajno« – prizna skromnejši Jure Dolenec. Jaz v tem trenutku ne bi podpisal srebra ali brona. Preveč se je že na tem prvenstvu razpletlo po okusu Slovenije, kot da bi nekdo tam zgoraj gledal nanjo. Jo želel na vrhu. Vendar nič ne bo prišlo samo od sebe. Zdaj so na potezi Vranješevi borci, da pokažejo najboljšo tekmo na tem prvenstvu in stopijo na prag raja. Čas je. Danes, ne jutri …