karleuša Svet24.si

FOTO: To je vila, v kateri živi Karleuša. Cena? ...

meghan markle_princ harry Svet24.si

Meghan in Harry sta pri kraljici padla v nemilost

zakleta hiša Svet24.si

Ali zaklete hiše v resnici obstajajo?

pogovor Svet24.si

20-letni Jure med malico s heimlichovim prijemom ...

profimedia-0314221941 Odkrito.si

Napadi panike in kako jih preprečiti

Kaja Vidmar_Kimuk_www.Urban-Babe.si Njena.si

Na Pagu ujeli golo in premraženo sanjsko dekle

koza bela Njena.si

Zastrupitev in smrt v šovu Ljubezen na vasi

Andrej Miljković
Andrej Miljković
4 09.09.2019 10:03:01

Zapis, ki odmeva: PRIDI, ŠPOKI, greva skupaj V MARIBOR!

»Vas lahko nekaj vprašam,« se je oglasil, medtem ko naju je v hrbet grelo nenavadno toplo novembrsko sonce.

Pred nama je stalo letalo tedaj še bolje stoječe in bolj zanesljive Adrie Airways, okoli naju pa tedaj zelo spodobno stoječa slovenska nogometna reprezentanca s svojimi najožjimi pokroviteljskimi in novinarskimi spremljevalci. Videti smo bili precej smešni – vsi po vrsti smo bili oblečeni v kratke rokave za vstop v jekleno ptico in vsak je pod roko držal debelo puhovko za izstop iz nje. Kot v nekakšni vremenski shizofreniji smo zelo dobro vedeli, da pri 25 stopinjah zapuščamo Malto in da bomo nekaj ur pozneje pristali v poljskem Vroclavu, s tem pa v globokem temperaturnem minusu.

Bilo je pozno jeseni pred nekaj manj kot tremi leti, in čeprav je med kvalifikacijskim obračunom z Maltežani ter prijateljskim s Poljsko šlo za strogo neuraden pogovor, ki naj nikoli ne bi ugledal luči sveta, si ga po naslednjem, mnogo pomembnejšem srečanju s Poljaki drznem razkriti. Vsaj v njegovi najpomembnejši osnovi. »Vas lahko nekaj vprašam?« je Andražu Šporarju v trenutkih karierne in osebne vse prej kot idile iz oči žarela jeza, celo bes, a je s tonom in za tovrstne pogovore ne ravno običajnim vikanjem pokazal vse manire bistrega, lepo vzgojenega mladeniča.

»Imate vi proti meni kaj osebnega?« je nadaljeval, potem ko sem mu logično odvrnil, da lahko kajpak vpraša karkoli. Trenutek seveda ni bil najboljši, lokacija prav tako ne – verjetno še manj. Toda majceni canadair se vendarle polni dovolj počasi, pa tudi za povedati pravzaprav ni bilo veliko. Razlaga, da sem ga nekaj mesecev prej v težave spravil zgolj in samo zato, ker sem z vso profesionalnostjo globoko verjel, da se je z nespametnim dejanjem vanje v resnici spravil sam, je bila zelo kratka.

Zagotovilo, da zelo ostra kritika njegovega vpitja »Dvignimo roke gor, umrl je Maribor« sredi zelenice stožiškega stadiona, medtem ko bi v času tistega večnega derbija moral biti v Baslu, nima niti grama osebne podlage, pa še krajše. Vljudno. Prijazno. Tako nekonfliktno, da je bil nekoliko presenečen, a nič več od tega. Kot bi človek pričakoval od nekoga, ki je sploh dovolj zrel za to, da se v tak pogovor spusti, se je zahvalil, vstopil v letalo in še enkrat lepo pozdravil, ko je že bil na najboljših sedežih, jaz pa sem šel mimo na novinarske, tiste pri neužitni kavi in tesnih straniščih.

Ne vem, ali bi danes tri leta starejši in še za najmanj 10 let zrelejši Šporar še enkrat naredil tisto, če bi se na srečanju Olimpije in Maribora ponovno znašel v podobnem položaju. Če bi, bi bil zagotovo pripravljen z dvignjeno glavo in brez jeze, zamer ter obstreljevanja prenesti vse posledice. To sem prepričan. Mislim pa, da bi celotno zadevo danes izpeljal drugače in da bi na drugačen način dal vedeti, kako zelo pomemben mu je matični klub in kako zelo zanj navija.

S čimer, lepo vas prosim, nikoli ni bilo nič narobe. Nasprotno, Andraž je vedno imel moje najgloblje spoštovanje zaradi pripadnosti, načelnosti in zvestobe, kakršnih v današnjem svetu hinavščine in oportunizma ni več veliko. Popravek – kakršnih je v dandanašnjem hlastanju po šelestečih vrednotah zelo zelo malo. Prepričan sem, da misli skrajno resno, ko pravi, da nikoli ne bi mogel narediti tega, kar je pred dnevi naredil njegov prijatelj Nemanja Mitrović.

Kar je stvar časti, ne razlog za kritiko. Je stvar, ki je vredna občudovanja, tako kot je občudovanja vredna zanesljivost, s katero česa takega v obratni smeri ljubljansko-mariborskega rivalstva ne bi nikoli naredil selektor Matjaž Kek. Tudi on je avtor kakšne mladostne neumnosti, da ne bo pomote, a hkrati človek, ki se je na napakah učil, dozoreval, poskušal razumeti svet okoli sebe, spoštovati poslanstva in poklice ter ima danes v Sloveniji večjo, širšo in množičnejšo podporo kot slovenski jezik. Ne zaradi petkovega rezultata na nepozabnem obračunu z našimi zdaj že rednimi strankami, temveč zaradi načina, na katerega je do velike zmage prišel.

S hkratnim poudarjanjem pomembnosti rivalstva, spoštovanja in enotnosti, ki so nezdružljivi le v glavah bedakov, medtem ko gredo v glavah razumnikov z roko v roki na čudovit način. Kek je najpomembnejše stvari naredil že pred sijajno tekmo v Stožicah in enako velja za Šporarja, strelca veličastnega zadetka, ki je odigral vlogo zadnjega žeblja v figurativni poljski krsti. Enako velja za Šporarja, ki je z veliko razmišljanja o stvareh, ki so se zgodile, našel vse potrebne odgovore. In je v treh letih povlekel morje pravih kariernih in osebnostnih potez, s katerimi je zgradil redko videno celostno podobo.

Čeprav je bila tista slovenska reprezentanca na poti iz Malte na Poljsko videti zelo spodobna, je bilo jasno, da precej uspešna jesen ni bila postavljena na pravih temeljih. Do zmage nad Slovaško in podobno navdušujočega remija z Anglijo – nato pa je bila zmaga na Malti tako ali tako samoumevna – je nogometaše gnala jeza na medije, bes do novinarjev, zagrenjenost v odnosu do javnosti. In vodil jih je selektor, ki je vse črpal iz prav posebej močnih različic vseh teh – in še kakšnih – negativnih čustev.

Ni moglo trajati, ni se moglo nadgraditi, tovrstna negativnost se prej ali slej sesede sama vase. In v slovenskem primeru se je sesedla v najgloblje brezno naše nogometne zgodovine. Šporar pa je bil med prvimi, ki so se na dnu zamislili in začeli iz brezna plezati. Na vse načine, z nohti na rokah in nogah, z zazrtostjo vase in v okolico, s preudarnostjo in odločnostjo. Preden je v napadu slovenske reprezentance postal tisto, na kar smo tako dolgo čakali, je postal nekaj drugega.

Preden je eksplodiral v Slovanu in nato to prenesel v izbrano vrsto, je s seboj in okolico razčistil vsa nesoglasja in postal oseba, ki je v nogometnem svetu lahko vzor še precej širše kot zgolj med Karavankami na severu in Kolpo na jugu. Andraž ve, da bo danes morda zanič in bodo medijske vsebine temu primerne, reakcija javnosti prav tako. A ve tudi, da bo vse skupaj prišlo po isti logiki in z istim ozadjem, kot so prišli hvalospevi po petkovi gala predstavi.

Šporar je postal eden najbolj zrelih gostov novinarskih mikrofonov, eden najbolj preudarnih nagovarjalcev javnosti, eden najbolj neposrednih, zanimivih, tudi provokativnih, a hkrati spoštljivih. In spoštovanje se mu vrača v velikih valovih. Tako kot so mu vstale in zaploskale Stožice, mu bo kmalu, ko se bo reprezentanca neizbežno vrnila v Maribor, vstal in zaploskal tedaj prenovljeni Ljudski vrt. Špoki, kot mu radi rečejo prijatelji, gre danes kot eden glavnih adutov slovenske reprezentance lahko kamorkoli.

Le zelo redki niso prepoznali človeka, ki je kot prvi začel hoditi v smeri, v kateri zdaj hodi celotna reprezentanca. In v kateri imajo tako na igrišču kot ob njem nekateri še kar nekaj dela, da bodo na ravni, ki jo je dosegel ljubljanski napadalec. Le redki v njem ne vidijo stvari, ki so prava odrešitev v kontekstu celotnega slovenskega športa. Redki, ki bodo na žalost vedno obstajali. Redki neozdravljivi, ki zaradi njegovega otroštva v ljubljanskih blokih ne občudujejo dosežkov Luke Dončića in ki zaradi njegovega kolesarjenja iz Škofje Loke na treninge Olimpije imajo Jana Oblaka za slabega vratarja.

Značke: šporar, miljković

Članki iz rubrike