Veselin Vujović je živčen. Rojeni zmagovalec kopiči poraze. In izgublja tudi tiste tekme, ki bi jih moral dobiti. V Zagrebu je padel v situacijo, iz katere bo težko prišel kot frajer. Potem so tu še govorice, da naj bi mu RZS za hrbtom iskala naslednika. Mimogrede, sam je pri tem iskal sovražnike tam, kjer jih ni. Porazi in nemoč pa v njem prebudijo primiti... Tistega drugega Vujovića, ki ni ne karizmatičen, še manj šarmanten, kot bi bil rad videti v javnosti.
Skupaj z Vujovićem je vedno prišlo veliko dodatne prtljage. Ko je bila na terenu gneča, je bil vedno vsaj nekje blizu, če že ne v epicentru dogajanja. Vžigalna vrvica je bila vedno kratka, seznam njegovih grehov je dolg, njegova kartoteka je debela. Njegov življenjepis je vsaj tako kot z dosežki in presežki bogat z incidenti. Od tistega ravsa v vroči Bitoli enkrat konec osemdesetih dalje. Incidenti so včasih simpatični, spet drugič niti najmanj. Nedavni v Brestu vsekakor spada med slednje.
»Umri, je*em ti življenje, da ti je*em. Umri že, da te ne gledam več. Umri že!« Aleks Vlah v torek hvala bogu ni umrl. Je pa dokončno umrl mit o uglajenem gospodu Vujoviću.
Esmeralda
Že o tem, kako učinkovito je tovrstno »motiviranje« igralca in ekipe, ki je na psu s samozavestjo, bi se dalo debatirati. O tem, da je – vroča glava gor ali dol – prestopil vse, še tako nizko postavljene meje dobrega okusa, pa ni niti najmanjšega dvoma. Vsaj ne bi smelo biti, a …
Vujović je kot Esmeralda. Dolgega jezika in brez dlake na njem, kar mu je prineslo bore malo prijateljev med rokometnimi funkcionarji in nekakšen kultni status med ljudstvom, rajo. Je kralj ljudskih src, le da je tu situacija v primerjavi z Esmeraldo obrnjena na glavo in je slepo ljudstvo, ki ne vidi ali pa ne želi videti, da gre pogosto čez vse meje. Pri tem je zanimivo, da sam ne izbira besed, precej bolj občutljiv pa postane ob zapisih, ki mu niso pogodu, toda to je že zgodba za kdaj drugič.
Ujetnik časa in prostora
Nekateri ob tovrstnih izpadih mižijo, spet drugi gledajo stran, nekaterim je pomemben le rezultat, večini pa je tako ali tako pomembno le, da je šov. In z Vujovićem smo dobili rokometno Kmetijo. Primitiven, vulgaren, številnim bržkone celo simpatičen, gledljiv šov. V prvi vrsti najbrž odvisno od sogovornika.
Sam sem sicer imel vedno rad takšne pokončne može, antijunake, ki so scali proti vetru in se pri svojem delu požvižgali na pisana ter nepisana pravila. Ki niso jemali talcev, za sabo pa pogosto pustili požgano zemljo. Ki so kurbi dejali kurba, ne pa prodajalka ljubezni ali prostitutka. Možje, kot je bil denimo krvavi Sam Peckinpah.
A to je izumirajoča vrsta, časi so se spremenili, Vujović pa je ostal ujet v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko bi tovrstni motivacijski prijemi morda še vžgali. Za nameček dandanes velikemu bratu (beri: kameram in mikrofonom) nič ne uide. In tovrstni izpadi bi mu v današnjem politično korektnem svetu marsikje prinesli suspenz, če ne celo nepovratno karto za Palookaville.
Morda se tudi zato preklada z enega konca Balkana na drugega. Potem ko se je in nas je želel prepričati, da je po trenerski rehabilitaciji, ki jo je opravil v tisti prvi epizodi na klopi Zagreba ter kasneje na klopi slovenske izbrane vrste, le vprašanje časa, kdaj bo prevzel enega izmed uglednih evropskih klubov, se še vedno potika po hribovitem Balkanu. Vardar, Zagreb, Koper, Niš, še enkrat Zagreb … Svoje finte lahko prodaja le še v deželah med Vardarjem in Triglavom, tu je tovrstno obnašanje (mislim na tisto pred očmi javnosti, kar se zgodi v slačilnici, pač ostane v slačilnici) še vedno sprejemljivo, številnim celo simpatično. V nemški bundesligi pa...
Vujović je, kakršen je. Starega psa se ne da naučiti novih trikov, pravi pregovor. Zanimivo pa bi bilo slišati, kaj na vse skupaj poreče njegova delodajalka Slovenska rokometna zveza na čelu s predsednikom Franjem Bobincem, uglajenim poslovnežem, ki v nasprotju z Vujovićem v javnosti nikoli ne izgubi živcev in skrbno neguje svoj imidž.
Morda pa izvemo ob naslednjem Vujovićevemu izpadu. Ki je tako ali tako za naslednjim ovinkom.
