zdravko škender Svet24.si

Priljubljeni hrvaški glasbenik se je moral ...

vodnar Dobra karma

Z neba nam je zavladal Vodnar. Spoznajte ga!

meghan markle_kate middleton Svet24.si

Je Meghan Markle s tem skušala zasenčiti Kate ...

minimalna plača, plača, gotovina, kovanci Svet24.si

Da ne bo nesporazumov: tako se pravilno izplačuje...

kuža in mucek Dobra karma

Imena živalim razkrivajo njihov pravi značaj: ...

helena blagne Njena.si

Helena Blagne zapeljiva v kopalkah

Mijo Matić Njena.si

Huda poškodba sanjskega moškega

Andrej Miljković
Andrej Miljković
2 18.12.2019 10:27:00

Dinozavri izumirajo - zdaj res imamo ŠPORTNIKA LETA!

Nekdo je rekel, da bomo poslej čas šteli do letošnje prireditve Športnik leta in po njej, podobno kot ga štejemo pred in po rojstvu skorajšnjega slavljenca Kristusa.

Pretirano? Jasno. Preveč dramatično? Prav tako - pa čeprav bi se znalo zgoditi, da bomo v omejenem okolju tistih, ki nas vse skupaj še posebej zadeva, v naslednjih letih to formulacijo dejansko uporabili večkrat, kot si mislite. Pri tem pa tokrat za spremembo ne gre za polemiko o zmagovalcu, zmagovalki ali zmagovalcih. Četudi bi bilo vsekakor mogoče razpravljati o zmagi Vuelte nad NBA super zvezdništvom pri 20 letih in o zmagi plezanja nad malodane čudežnim drugim zaporednim naslovom svetovne prvakinje v smuku, se v to ne bom spustil niti s polovico misli, niti s polovico besede.

Kot je zapisal cenjeni kolega, je v tako močni konkurenci tako imenitnih dosežkov vsaka izbira bila obsojena na napačno in hkrati je - z mojo interpretacijo - vsaka prava. Vsaj dokler se ne najde kakšen pregovorni Kekec, ki pod vprašaj postavlja slavje z najglasnejšim aplavzom nagrajenih odbojkarjev. Ni pomembno, kaj si mislim o dilemi genialnih žrebcev Primož Roglič - Luka Dončić, in ni pomembno, kaj si mislim o razpletu dvoboja genialnih zlatolask Janja Garnbret - Ilka Štuhec. Ni pomembno, predvsem pa so razlike premajhne in preveč subjektivne, da bi ukradle žaromete največji razliki, največji spremembi, po svoje celo največji zmagi in neizpodbitno objektivni (kljub paradoksalni ugotovitvi tega v neizbežno subjektivnem zapisu) prelomnici. Mejniku. Revoluciji.

Slovenija je v torek zvečer v hramu slovenske kulture končno dobila tisto, o čemer smo vsi, ki smo se dolga leta v Cankarjev dom hodili bolj ali manj mučit, vsa ta leta sanjali. Dobila je moderno, ravno prav kulturno, ravno prav komično, privlačno, zanimivo, odlično organizirano, vsesplošno artikulirano prireditev s sijajnim repom, sijajno glavo in sijajnim vsem vmes. Dobila je, kar so si že pred časom zaslužili slovenski športniki in kar smo si - ker če se ne ceniš sam, te ne bo cenil nihče drug - že pred časom zaslužili slovenski športni novinarji. Vsi mi, ki smo navsezadnje uradni organizatorji izbora in gostitelji prireditve, zaradi česar je bilo v preteklosti še toliko težje poistovetiti se z nečim, kar je pošvedrano capljalo za standardi podobnih manifestacij po Evropi in svetu.

Pozor, ko govorim o mučenju in capljanju, seveda posplošujem in delam nekaj krivice. Ne veliko, nekaj pa vsekakor. V vseh teh letih, od kar brez izjeme in za ceno prestavitve vseh mogočih drugih obveznosti obiskujem prireditev Športnik leta, so se seveda našli posamezniki, ki so na tem ali onem področju poskrbeli za kakšnem presežek, za kaj izstopajoče pozitivnega. Kakšen voditelj, kakšen podeljevalec, avtor ali izvajalec kakšne točke na odru. Toda gledano generalno je šlo za dinozavrski dogodek brez koncepta, ki se je malo ali manj malo oddaljeval od najbolj monotonih, dolgočasnih, slabo organiziranih prireditev, ki so že po definiciji namen zgolj same sebi. Športnik leta to po nobenem kriteriju ne bi smel biti – a je bil.

Šlo je za nekaj grozno arhaičnega, preživetega, nadležno vkalupljenega, zoprnega, tečnega. Skratka, bilo je videti kot absurden poklon vsemu tistemu, kar ne slovenski šport ne slovensko športno novinarstvo že celo večnost nista. Če je prvi - drugi na žalost vsekakor je - to sploh kdaj bil. Bilo je tako noro daleč od vsega, kar smo vsi skupaj v vseh teh letih postali, da sem se k nujni udeležbi pogosto prisilil zgolj zato, ker sem skrajno spoštoval naše poslanstvo in slovenski šport. Ker je bilo pač naše. Ker je bilo tako zelo in edino naše kljub temu, da je bilo grozno daleč od zares našega. In ker sem ne glede na vse neozdravljivo verjel, da se bodo stvari spremenile. Da se nekega dne morajo spremeniti.

In če so se v zadnjih nekaj letih premikale s prevetritvijo udeležencev in predvsem s počasnimi spremembami pri kriterijih glasovanja (ter posledično naborom ovenčanih športnikov), se je v zadnjih dveh letih pred mojimi, našimi in vašimi očmi zgodil tako težko, na trenutke celo utopično pričakovani skok tja, kjer smo si vsi skupaj tako zelo želeli biti. Ko je organizacijo v svoje roke vzel kolega Matej Grošelj, ji je takoj dal sodobnost in vizijo, po katerih je hlastala. In po lanskih zelo obetavnih nastavkih ter znanilcih izrazitega napredka je letos naveza ideje, organizatorja, naravno čudovitih, brezhibno pripravljenih voditeljev Saše Jerkovića in Ajde Smrekar, skrbno izbranih in pripravljenih podeljevalcev ter odličnega scenarija udarila z vso silo.

Dobili smo debelo poldrugo uro, ki je minila, kot bi mignil, in se je hkrati zdela kot neskončna dobra zabava, prepletena z novinarsko kakovostno vsebino. Dobili smo prireditev Športnik leta, kot bi se rodila na novo. In ni bilo naključje, da se je to poznalo tudi pri udeležbi - kolegov novinarjev, športnikov, znanih osebnosti z drugih področij družbenega življenja, predstavnikov panog in zvez celotnega spektra, ne samo skrbno dojenih dinozavrskih okolij. Pravzaprav je, kar zadeva dinozavrstvo, ostal le še trapast prizor, v katerem sta kapetan Tine Urnaut in selektor Alberto Giuliani ob ovacijah kot vodo na dlani pazila, da jima med prsti ne bi zdrsnilo priznanje velikosti in vrednosti kinder jajček darila za nejokanje pri zobozdravniku.

Jasno, darila olimpijskega komiteja Slovenije, ki vztraja pri tem, da je epsko srebro na evropskem prvenstvu v najbolj razširjenem športu na svetu vredno manj kot odličje na svetovnem prvenstvu v pljuvanju slivovih koščic. Medtem ko, na primer, Jan Oblak kot najbolj globalno prepoznaven slovenski športnik vseh časov za to organizacijo sploh ne obstaja. A to je že druga zgodba in ni vrag, da se bo nekega dne prav tako spremenila. Da se mora spremeniti.

Članki iz rubrike