Ne joči za njim, Slovenija

Čeprav vas bodo morda on in v še večji meri njegovi zvesti advokati želeli prepričati, da gre za teorije zarote, lov na čarovnice in/ali iskanje dlake v jajcu, ni čisto tako. Primer Vlah ni bil njegov edini oziroma največji greh. Bila je to morda le kaplja čez rob oziroma zadnji žebelj v krsto. Prikladen izgovor za tiste, ki odločajo, če že hočete. S klopi ga niso odnesli primitivni izpadi in ves kraval, ki pride z njim v paketu. Ni ga odnesel karakter, kot namiguje sam; odnesel ga je predvsem rezultat.

Niso ga odnesle igrice v zakulisju ali krvi oziroma klikov željna sedma sila, temveč tisto, kar se je dogajalo na igrišču 40 krat 20. Slovenija že skoraj dve leti ni vzela odmevnega skalpa, izpustila je veliko tekmovanje ter si vmes privoščila blamažo ali dve (Latvija). Vtis je bil pri tem (še) slabši od rezultata. Če bi se to denimo zgodilo njegovemu predhodniku Borisu Deniću, ki je z reprezentanco prav tako zaigral v polfinalu SP, bi ga javnost in sedma sila kolektivno pribi(ja)li na križ oziroma secirali pri živem telesu.

Če za Denićem kljub podobnim rezultatom ob odstavitvi praktično nihče ni točil solz, je Vujovićeva odstavitev dodobra polarizirala javnost. Karizmatični in teatralni Vuja je imel neprimerno več kredita, sploh pri vseh (jugo)nostalgikih in cenenega šova željni publiki. Toda tudi kredit je nekoč treba začeti odplačevati. Ker je to pač šport, rokomet, ne pa slovenske banke.

JANEZ, KI JE IMEL JANEZE ZA LUZERJE
Tretje trenersko leto je bojda tisto, ko se pri Veselinu Vujoviću krivulja počasi, a zanesljivo zasuka navzdol. Ko popustijo in zvodenijo motivacijski prijemi. Na slovenski klopi je zdržal poldrugo leto dlje in prav to poldrugo leto je še argument v pritrditev omenjeni tezi o usodnem tretjem letu.

Med svojim mandatom je večkrat znal reči, da želi iz Slovenije napraviti reprezentanco, pred katero bodo trepetali vsi. A pred Slovenijo že lep čas nihče ne trepeta. Vprašanje je, koliko, če sploh kaj, je Slovenija štiri leta in pol po njegovem ustoličenju bliže evropski eliti (Francija, Danska ...).

Svetli točki štiriletnega Vujovićevega mandata sta bila bron s SP in uvrstitev na OI. Tega mu ne more in tudi noče odvzeti nihče. A rojen zmagovalec je v zadnjem času vse pogosteje izgubljal in bil pri tem vse bolj izgubljen. Bolj kot strokovnjak, ki bi Slovenijo lahko odpeljal tja, kjer še ni bila, je bil videti kot šarlatan, ki se mu zdi (naj)bolj pomembno, kaj si misli javnost. Predvsem o njem in šele potem o reprezentanci. Ob uspehih se je nastavljal žarometom in bil na čelu kolone, se pred kamerami nacionalne televizije preimenoval v Janeza in se zadovoljno muzal ob omembi Chucka Norrisa, ob neuspehih in porazih pa zganjal cirkus ter pri tem prst krivde upiral v sodnike, dunajske birokrate, igralce ali pa domnevno slovensko »luzersko« mentaliteto. Pa čeprav so se taisti igralci in taista luzerska mentaliteta nekega januarskega večera v Parizu vrnili iz izgubljenega položaja ter mu prinesli enega največjih dosežkov v njegovem trenerskem opusu.

ZGODBA SE JE IZPELA
Človek, ki ni skoparil s kritikami, je le težko požrl kritiko. Cirkus, ki ga je zganjal, je bil utrujajoč in moteč. Pri tem se je zdelo, kot da je sem in tja pozabil, da se slovenska reprezentančna zgodba ni niti začela niti se ne bo končala z Veselinom Vujovićem.

Na koncu je zaradi vsega naštetega najprej izgubil slačilnico, nato pa še službo. Če mu je večji del javnosti še vedno jedel iz roke, so igralci vse bolj spoznavali, da je cesar gol. Slovenski rokometaši najbrž še nikoli niso igrali tako vidnih vlog v vrhunskih evropskih klubih kot prav dandanes. V reprezentanci so bili isti rokometaši pogosto le bleda senca samih sebe. Če so bili seveda sploh pripravljeni priti. In ni jih malo ...

Pred leti je neki igralec načet šel na priprave ter kasneje na veliko tekmovanje in s tem poleg zdravja tvegal tudi klubsko pogodbo. Pred dnevi je prav ta igralec med vrsticami dal vedeti, da je vesel, da se tokrat lahko izgovori na poškodbo. Nabralo se je slabe krvi in negativne energije. Zasičenost ali malodušje, kakor vam je ljubše, ločitev je bila neizbežna. Morda v oči bode le tajming, a saj veste, kako pravijo: bolje pozno kot nikoli. Nekaj, o čemer bi veliko vedeli povedati Hrvati, ki so v ključnem trenutku kvalifikacij namesto Anteja Čačića čez noč na klop posadili Zlatka Dalića in ... Vse drugo je zgodovina.

Vujović ni slab trener, daleč od tega, njegove zgodbe imajo zgolj omejen rok trajanja. Zato ne joči za njim, Slovenija. Zgodba, ne glede na to, kako pestra je bila, se je na koncu preprosto izpela.

Kot je Humphrey Bogart ob koncu pestre ljubezenske zgodbe v kultni Casablanci dejal Ingrid Bergman: »Vedno bova imela Pariz.« Slovenija pa se mu je pri tem zahvalila precej bolj taktno, gosposko in diplomatsko, kot se je sam pred tem zahvalil marsikateremu dolgoletnemu reprezentantu ali sodelavcu.