Medtem ko ste vi ob bevandi in zakurjenem žaru posedali pred prikolico na Krku ali pred zidanico v Beli krajini, je On, ki se je kalil in poklica učil še v časih, ko je bilo novinarstvo še novinarstvo, poletne mesece preživel zgrbljen nad slabo osvetljeno mizo v Narodni in univerzitetni knjižnici.
Tam, v družbi peščice več desetletji mlajših vestnih študentov, ki so se že pripravljali na jesenske izpitne roke, je brskal po časopisih, pa tudi po svojih zapiskih in spominu, ki ga le redko pustijo na cedilu. Prepoten je v aklimatiziranem prostoru tvegal prehlad in vneto grlo, ki se ga znova ne bo otresel vse do pomladi. A to je majhna žrtev, ki jo je bil za večje dobro pripravljen sprejeti. Z birokratsko natančnostjo si je izpisoval vse večne hokejske derbije, pri tem pa mimogrede, za sprostitev od vsega tistega listanja in številk, še enkrat prebral vse ruske klasike ter še enkrat prevedel Das Kapital v slovenščino.
Chuck Norris
Vajen trdega dela je dve poletji cele dneve premetaval papirje, prešteval in odšteval, da bi potem prišel do razodetja. Konec oktobra bomo spremljali jubilejni petstoti večni hokejski derbi, nam je svečano oznanil. Slovenska hokejska družina z materjo zvezo na čelu je njegove besede seveda vzela za suho zlato. Ker, navsezadnje, če tako pravi mož, ki je opravil 2300 in še nekaj prenosov (in štejemo dalje), bo menda že držalo. Ker on je kot Chuck Norris. On ne šteje derbijev, on določi, kateri po vrsti je. On knjig ne bere, on toliko časa strmi v njih, dokler ne dobi podatka, ki si ga želi.
Pa se je vendarle našel neki »wannabe« pisunček, ki je podvomil o njegovem izračunu in njegovih besedah. In se je prav tako zakopal v papirje ter po nekaj urah, glej ga zlomka, prišel do podatka, da je bil prvi večni derbi morda vendarle odigran že nekaj let prej. A naš junak ga vehementno zavrne, rekoč, vsi bi radi bili frajerji, delali pa ne bi. Ko boš dve poletji namesto pred Adriino prikolico v Punatu prebil za mizo v NUK-u, potem se boš lahko oglasil.
Tovariš Tito
O številkah in besedah moža, ki spada v posvečeni krog velikih novinarskih bardov, ki so davno nekoč začrtali pot, s katere pa so njihovi neuki in trdega dela nevajeni nasledniki že zdavnaj skrenili, torej ne gre (po)dvomiti. Tisti redki kritiki in nejeverni Tomaži so v teh dneh vendarle mislili, da bodo prišli na svoj račun in da so ga ujeli na laži. Skočili so na noge, da bi se kaj hitro razočarani znova usedli v svoj kot. Izkazalo se je, da je France Football povsem neresna ustanova, ki prireja glasovanje in ki Ballon d'Or, sicer najbolj prestižno priznanje v svetu nogometa, podeli kar tako, po občutku in po čez palec preštetih ter prirejenih glasovih. Da je vse skupaj večja kuhinja kot evrovizija. Vsaj tako nam je med vrsticami dal vedeti On, preden je kakor vihar odvihral iz radijskega studia.
»Lionel Messi trois points …« In o njegovih besedah, kot že rečeno, ne gre dvomiti. Tudi takrat, ko vsa dejstva kažejo drugače. Sploh takrat, zadeva pa je zaključena, ko On tako reče.
»Populist, ceneni in primitivni zabavljač ter samopromotor, ki mu je edino pomembno ugajati,« sem in tja glas povzdignejo že omenjeni redki kritiki, a jih ljudstvo kaj hitro utiša. Ljudstvo mu jé z roke. Petinosemdeset odstotkov njih, še šest odstotkov jih je neopredeljenih. Tudi teh šest se bo že še spametovalo, ni še namreč končal. Je kot tovariš Tito. »Bez ograničenja trajanja mandata.«
Preostalih devet odstotkov? Neozdravljivi, večni »hejterji« ter med njimi leni pisuni, ki bi radi bili frajerji. A ni lahko biti frajer, ne more biti vsak frajer.
