čistilka, hišna pomočnica Svet24.si

Diplomata sta hišno pomočnico silila v orgije, ...

gledališče Dobra karma

To je v resnici življenje: predstava v treh ...

Severina Kojić Svet24.si

Severina zaradi klevetanja ovadila svoje sosede

poker, spletni Svet24.si

Slovenskemu pokerašu nočejo izplačati 227 ...

tanja balabanić Dobra karma

Tanja iz Kmetije: »Samo da bi me oče kdaj objel ...

adrijana lucija in tanja Njena.si

Tekmovalke Kmetije postale žrtve spolnega ...

martina miki tanja Njena.si

Miki Šarac očaral z mladostnim videzom

Andrej Miljković
Andrej Miljković
4 15.10.2019 08:49:09

ZA NAŠE SANJE SE UMIRA DRUGAČE! Ko ne moreš, se vidi, ALI HOČEŠ! Ne gre (več) za selektorja …

Jurij Kodrun
Slovenska reprezentanca se je od septembrske ekstaze nerazumljivo sprehodila do globoke črne luknje. Spet nerazumljivo. Vedno znova nerazumljivo.

 In čeprav so se našli junaki, ki so se lotili nove selektorske menjave in iskanja novih rešitev v strokovnem štabu, smo tovrstnih sprememb naredili že toliko, da je že zdavnaj dovolj. Vnaprej smo dali vedeti, da gre lahko tokratni neuspeh zgolj na račun nogometašev – in po videnem na dveh tekmah zadnjega tedna pri tem vztrajamo še precej bolj, kot smo si kadarkoli mislili, da bomo.

Matjažu Keku zamerimo le eno stvar. Če se že gremo to igrico, ki se je tako ali tako sploh ne bi želeli iti in ki verjetno prihaja z naslova prepričanja, da je selektorja ob neuspehu treba rušiti iz principa, ali z naslova osebnega obračunavanja (po kateremkoli ključu pač) s tistimi, ki so rušili katerega od prejšnjih selektorjev. Četudi s precej boljšimi argumenti. A če že gremo po tej poti, potem Keku zamerimo le eno stvar. Logično, razumljivo, a v naših očeh pod črto črnega oktobra in porazov proti Makedoniji in Avstriji edino zares zgrešeno.

Če jih je na točkah, na katerih smo jim dajali mnogo kredita, on ves čas zbadal in podžigal – včasih za potrebe močnejšega efekta celo nekoliko pretirano – jih je na koncu skrajno zaščitil. Če je po navdušujočih zmagah nad Poljsko in Izraelom znal najti slečen dres Benjamina Verbiča od proslavljanju ekstatičnega zadetka in strogo pripomniti, da jih bo Beni za to še slišal, bi moral svoje varovance tokrat zmleti v sončni prah, namesto da jih je označil za dovolj borbene s premalo kakovostno predstavo.

Moral bi jih razčetveriti in ponižati pred slovensko javnostjo, a se je odločil, da tega ne bo storil. Kot rečeno, logično in razumljivo, hkrati pa – kot prav tako že rečeno – edino, kar selektorju lahko zamerimo in kjer se je oddaljil od tistega, kar bi ob skrajno doslednem pogledu na njegovo delo od njega pričakovali. Ostalo pa … Kar smo mislili septembra, mislimo tudi zdaj. Nemogoče je, da bi ne glede na ves mesec dni pozneje mislili drugače.

Kek je na selektorski položaj prinesel pravo institucijo selektorja, prinesel je primerno komunikacijo, prinesel je prave odnose, v mnogih pogledih nam je vrnil reprezentanco vsaj na tem področju. In iz nje je potegnil nepozabni september, pa četudi se je izkazalo, da je ostalo pri tem. Morda se je celo izkazalo, da je bil tisti september največ, kar je bilo mogoče potegniti. Morda celo največ, kar bi lahko potegnil kdorkoli. Ne trdimo, da je na ravni manjših, posamičnih odločitev Kek nato oktobra vse naredil prav – nikakor ne pravimo tega.

Toda v veliki sliki bi se prejšnji mesec preprosto moral preliti v tega – izpolnjeni so bili vsi pogoji, postavljeni vsi temelji. Pa se ni. Namesto tega prelivanja je prišel padec daleč nazaj, podoba izbrane vrste pa je bila pri tem nelogična, nerazumljiva, v marsikaterem pogledu celo absurdna. In v nasprotju s Kekovimi besedami, da po kriteriju želje, volje in prizadevanja ekipi ni mogoče očitati ničesar. Mi ji namreč očitamo vse. In še malce več.

Zelo majhen, zelo absurden in zelo dober primer je poteza, ki jo vsekakor imamo za manjšo, verjetno celo nepomembno Kekovo napako. Nekaj minut pred koncem imeti na voljo še eno menjavo in jo porabiti za pošiljanje Denisa Popovića na igrišče namesto Reneja Krhina se nam nikoli ne bo zdelo logično – v divjem lovu na najmanj izenačenje nam na misel pride vsaj deset boljših potez, ki bi na igrišču dejansko poskušale nekaj spremeniti. Če nato pogledamo na to zadevo z zornega kota, da si je Popović še pred vstopom v sodniški podaljšek prislužil rdeči karton, nam to daje dodaten prav.

Hkrati pa smo kot največji nasprotniki nasilja na igrišču v vsem absurdu situacije zelo blizu trditve, da je Popović vsaj nekoga kresnil. Vsaj pokazal neko nervozo, neko željo, neko nujno, neko paniko, neko ihto. Kakršnokoli pač. »Odigrali smo premalo kakovostno, ni bilo dovolj dobrih rešitev, nasprotnik je bil boljši in na to nismo znali, nismo zmogli odgovoriti,« pravi Kek. In ima prav. In res je tudi, da bi Slovenija po oceni večine analitikov – vključno z avstrijskimi! – prvi polčas morala zaključiti z enajstmetrovko v svojo korist in z igralcem več.

A najbolj je res, da se Slovenija ni ne stepla ne »stepla«. In to v položaju, v katerem bi – prekleto! – to moralo biti tako zelo samoumevno, tako zelo naravno. Avstrija predobra? Morda. Slovenija premalo kakovostna? Morda. Josip Iličić kot glavni adut premalo razpoložen, slaba forma še nekaterih drugih posameznikov – ravno tokrat oblečenega Verbiča pred vsemi – tako zelo očitna? Morda. Še več, zagotovo. Neizpodbitno. Toda nič od tega ne moti tako zelo, nič od tega ne boli tako zelo kot grozovito pomanjkanje pripravljenosti vreči se na glavo, gristi travo, pljuvati kri, figurativno umreti. 

In če nam boste rekli, da slovenski nogometaši niso mogli, ker so bili toliko manj razpoloženi in toliko slabši od nasprotnika, vam bomo mi rekli nekaj drugega. Namreč da se ravno pri tistem, ki ne more, najbolj vidi, koliko hoče. Utopljenec v najvišjih valovih in v najbolj brezizhodnem položaju najbolj mlati in praska, še tako šibka ujeta žival postane večja, močnejša, bolj divja. Kaj pa slovenska reprezentanca? Na polnem domačem stadionu jo je ves drugi polčas en zadetek ločil od preživetja in dva zadetka od uresničitve sanj, od dotika nebes.

In bolj ko je tekel čas, bolj je človek pričakoval, da bodo ljudje vsaj za preživetje pripravljeni narediti vse. Pa niso. Še več, naredili niso ničesar. Rekli boste, da je bilo vzdušje v sicer polnih Stožicah slabo, čeprav je Kek tudi gledalce zelo elegantno (in razumljivo) zaščitil. In ne samo da se bomo strinjali z vami, temveč bomo vse skupaj nadgradili: v drugem polčasu je bilo najslabše, kar smo jih kadarkoli doživeli na kateremkoli polnem stadionu v kakršnihkoli okoliščinah.

Toda čeprav se strinjamo, da obstajajo koraki, s katerimi je splošen navijaški vtis mogoče izboljšati, po drugi strani spoštovanja vredne obiskovalce nedeljske tekme povsem razumemo. Že tako ali tako so vstopnice kupili pod vtisom fantastičnega septembra, na tekmo pa morali priti pod vtisom nikakršnega Skopja. A kljub temu vzdušje pred stadionom in na začetku tekme ni bilo slabo – celo daleč od tega. Gledalci so reprezentanci dali priložnost, da se – kar je obljubljala – odkupi.

Bili so jo pripravljeni popolnoma podpreti pri njenem prizadevanju, a je nastala huda težava, ko tega prizadevanja ni bilo od nikoder. Ko je bilo zgolj nekakšno alibi tekanje, ne pa prava pripravljenost pregrizniti žogo in nasprotnika. Jasno je, da bi si vsi vedno želeli gledati septembrskega Iličića in da bi bilo sijajno, če bi vedno veljala njegova tedanja opazka, da je v težavah zgolj treba dati žogo njemu. Toda ni mu šlo, nerazpoloženi so bili tudi drugi in hitro je bilo jasno, da je do uspeha mogoče priti le na silo. Na glavo. Na nož. In če ne prej, zaključne minute vedno ponujajo priložnost za to. VEDNO!

Nismo še videli tekme, na kateri bi katerakoli – tudi če najboljša na svetu – ekipa imela en zadetek prednosti pred katerokoli ekipo, pa se ne bi znašla v paniki. Nismo še videli tekme, na kateri bi si nasprotnik želel udariti v zaključku, pa mu ne bi uspelo nekako nagnati strahu v kosti moštvu z vodstvom. In si ustvariti vsaj ene take ali drugačne priložnosti. V takih situacijah greš umret, v takih položajih v najslabšem primeru spraviš tri visoke žoge v kazenski prostor, tam poskušaš z vsemi razpoložljivimi igralci in paničnim vratarjem nekako dobiti skok in nekako spraviti žogo v mrežo.

Z glavo, z nogo, s trebuhom, s prsmi, lahko tudi z genitalijami, če ne gre drugače. Nekako. Šele ko narediš vse to in dobiš zadetek v prazen gol iz protinapada v 94. minuti, lahko rečeš, da si poskusil. Da si želel. Da si hotel. Da si bil pripravljen dati vse. Kdor tega ne naredi, mu ne moremo verjeti. Kdor tega ne naredi že na vsaj peti podobni tekmi v zadnjih petih letih, mu ne moremo verjeti še bolj. In kdor tega ne naredi po tem, kar se je dogajalo in zgodilo septembra, mu ne moremo verjeti še bolj. Slovenska reprezentanca ni bila niti blizu, da bi naredila kaj takega. Ni bila niti blizu, da bi poskusila.

Ni bila niti blizu, da bi z gesto pozvala drug drugega in publiko ter umrla z divjim krikom na ustnicah, s fanatičnim metom na nasprotnikove bajonete. Slovenska nogometna javnost ni prizadeta zaradi neuspeha – slovenska nogometna javnost je prizadeta, ker niti na eni točki ni začutila, da fantje resnično lovijo preživetje, resnično lovijo sanje, resnično lovijo nebesa. To so naše in vaše sanje, naša in vaša nebesa – v četrtek in nedeljo nas niso niti poskusili prepričati, da so tudi njihova. Še bolj izrazito kot že nekajkrat prej ob podobnih priložnostih.

Zato tej generaciji selektorja ne bomo ne rušili ne menjali nikoli več. Dali smo ji preveč tovrstnih alibijev in ji ne bomo dali nobenega več. Celo če bi kdaj začutili, da bi Kek lahko delal neprimerno bolje, se bomo vedno spomnili večera, ko smo čakali leve z velikimi jajci, dobili pa novo prošnjo, naj česa takega nikar ne pričakujemo od njih ...

Članki iz rubrike