Menda sem enkrat nekoč že zapisal kako približno si predstavljam pekel. Poleg tega, da je nazarensko vroče, to so nam že od mladih nog pač ves čas vbijali v glavo in je posledično ostalo zasidrano nekje v podzavesti, iz soda in pipe namesto piva priteče donat, v loncu se kuha porova juha, v ponvi se cvre brokoli, na zaslonih se v nedogled vrti kakšna izmed slovenskih humorističnih nanizank, v ozadju nekje z roko v roki poplesavata in žvrgolita Justin Bieber ter Jan Plestenjak, meh harmonik je raztegnjen do skrajnosti, starosta našega uredništva se čoha po trebuhu, prijatelji v belih dresih s številko sedem na hrbtu pa v nedogled razpredajo, kako so razbili Apoel iz Nikozije. Pekel, kot si ga sam predstavljam in ki bi se ga rad izognil v karseda velikem loku. Čeprav dvomim, da bo šlo.
Pri tem ne vem, kaj je (naj)huje. Vročina, donat, porova juha, brokoli, Justin in Jan ali moj(i) prijatelj(i) Real(ovci). Slednji so najslabša vrsta med vsemi. Na prvi pogled isti kot vsi navijači tam zunaj, ki pa so to svojo privrženost nekemu klubu dvignili na neko povsem novo, za vse druge silno nadležno raven. Težko jih je zgrešiti in še težje prenašati. V času tekem so vedno najbolj glasni. Za šankom, za mizo, v dnevni sobi. Arogantni, primitivni, žaljivi, samozavestni, vse prej kot, glej ironija, realni. Ko jim sodnik v 95. minuti pokloni najmanj dvomljivo enajstmetrovko, se jim zdi to nekaj povsem običajnega, upravičenega. Ko ob vsakem prekršku nad Ronaldom ne pokaže na belo točko in/ali kartona, vidijo zaroto epskih razsežnosti. Neomajni v svojih stališčih in debatah, pri tem pa seveda vidijo le in zgolj tisto, kar želijo videti.
Nikoli jim ni dovolj. Požrešni, nenasitni, neupogljivi. Ker oni so Real. Ob vstopu v lokalno oštarijo te z vso silo lopnejo po hrbtu in ti s prstom ukazovalno pokažejo na ekran: »Ha, si videl, kaj pa tole!« Da, videl sem, Real je zabil sedem golov Deportivu, Ronaldo pa je skoraj dosegel hat-trick. Uau. Tistih minus 17 za Barcelono je seveda le lepotna napaka, »glitch«.
Skupaj z Ramosom skačejo na vsako sodniško odločitev, skupaj z Ronaldom zahtevajo enajstmetrovko ob vsakem padcu in dotiku. Ob omembi La Quinta del Buitre, vzdevka, ki ga je pred mnogimi leti neki španski novinarski kolega nadel peterici v lastni akademiji vzgojenih igralcev (Emilio Butragueno, Sanchis, Rafael Martin Vazquez, Michel in Miguel Pardeza), ter La Fabrice, njihovega odgovora na slovito Barcelonino La Masio, bodo le skomignili z rameni, v ekran pa se vseeno derejo »Hala Madrid!«, »cabron« in »puta madre«, pa čeprav tisti najbolj vročekrvni najbrž pojma nimajo, kaj naj bi to pomenilo. Fantje, ki so imeli v osnovni šoli pri urah angleščine neki konstanten in pogosto izgubljajoč boj za tisto kilavo dvojko, se v tistih urah prelevijo v poliglote in v neki špangleščini drugo za drugo sipajo žaljivke. »Pique, Cabron, Saluda al Campeon!« se mi je med nedavnim el clasicom na ušesa drl znanec, po škandalozno nedosojeni enajstmetrovki nad Marcelom pa je s peno na ustih v luno tulil »Uefalona!« in preklinjal Aleksandra Čeferina. Kaj imata grosupeljski odvetnik in njegova Uefa z neko tekmo španskega prvenstva, je pri tem vprašanje obstranskega pomena.
Cristiano Ronaldo je njihov bog, Leo Messi pa palček. Grizli Luis Suarez ima zobe v ofsajdu, Sergio Busquets je bizgec, Gerard Pique(t) pa bolje, da bi ostal v formuli ena. Pri vseh teh bolj ali manj duhovitih opazkah se vsi mi, ki ne delimo njihove ljubezni do kraljevega kluba, prisiljeno smehljamo in praznimo vrčke piva drugega za drugim v nekem praznem upanju, da bo to omililo mučenje in da bosta tisti dve uri (in naslednji dve uri njihovega hvalisanja) čim hitreje minili.
Težko jih je jemati povsem resno. Težko jih je sicer sovražiti, a težko jih je tudi imeti rad. So kot karikatura nogometnega navijača in so kot kamenček v čevlju. Nadležni, a vendar nekako najdeš način, da jih prenašaš, ko pa jih imaš enkrat vendarle dovolj in jih/se odstraniš/jo, je le vprašanje časa, kdaj se bodo vrnili.
In teh dneh bodo znova glasni in nadležni. Toda, j*biga, imajo vso pravico, da so, kakršni so, kajti tudi Real je aroganten, glasen, samozavesten in nikoli mu ni dovolj. Zdaj bo poskušal iti tja, kamor je pred njim nazadnje tam sredi sedemdesetih šel münchenski Bayern. Trikrat zapored na klubski Mont Blanc. Nič pri tem pa ni prišlo po naključju in kljub pogosto drugačnemu prepričanju jim ni bilo nič podarjenega. No, vsaj ne tisto bistveno, tisto ključno. Težko jih je gledati, še težje poslušati in prenašati, a ob koncu dneva (jim) je treba priznati. To je Real(nost).
V plejadi dosežkov in presežkov eden še posebej bode v oči. Tisti o Zinedinu Zidanu. Francoski strateg je v ligi prvakov dobil vseh 11 dvobojev na izpadanje, odkar je januarja 2016 na vročem stolčku Reala nasledil oziroma zamenjal debelega španskega natakarja. Serija, ki se je začela z Romo v osmini finala sezone 2015/16 in ki še kar traja in traja. Vmes pa dvakrat Bayern, dvakrat Juventus, dvakrat Atletico in po enkrat Wolfsburg, City, Napoli ter PSG. Seznam, ki je sam po sebi zgovoren. Zinedine Zidane, Gospod popolni, vsaj kar zadeva ligo prvakov. Moža, za katerega si še vedno nismo na jasnem, ali je oziroma ali bo kdaj tako dober trener, kot je bil igralec, le še 90 minut loči od tretjega naslova v najelitnejšem klubskem tekmovanju. Le še 90 (morda 120) minut ter Liverpool in pridružil se bo legendarnemu Bobu Paisleyju in malo manj legendarnemu Carlu Ancelottiju, ki sta do zdaj edina trenerja, ki sta trikrat zavzela evropski prestol. Šestnajst let po tistem, ko je na Hampden Parku v Glasgowu zabil enega najlepših golov v zgodovini finalov lige prvakov. In ko sem v tisti naši lokalni oštariji ob vseh hvalospevih in poveličevanju Zizouja ter Reala trpel kot že dolgo ne.
V zadnjih treh letih se počutim kot Bill Murray v tisti sijajni komediji Groundhog day, Svižčev dan. Vedno znova se konec maja zbudim v en in isti pekel. Beli pekel. Toda tokrat skozenj vsaj ne bom hodil sam. Ker Liverpool bojda nikoli ne bo hodil sam, vsaj tako prepevajo Gerry & The Pacemakers.
