Pekel ... Poleg tega, da je nazarensko vroče, to so nam pač ves čas ubijali v glavo in je ostalo zasidrano nekje v podzavesti, iz soda in pipe namesto piva priteče donat, v loncu se kuha porova juha, v ponvi se cvre brokoli, na zaslonih se v nedogled vrti kakšna izmed slovenskih humorističnih nanizank, v ozadju nekje z roko v roki poplesavata in žvrgolita Justin Bieber in Damjan Murko, meh harmonik je raztegnjen do skrajnosti, neskončna debata pa teče o politiki in tem, kdo je oziroma kdo ni zmagal v drugi svetovni vojni. Tako nekako si sam predstavljam pekel in res mi ne diši preveč, pa čeprav bo družba najbrž prav fina, ne prav dosti drugačna kot vsak petek zvečer za šankom v lokalnem bifeju.
Vseeno imam precej raje tisti kolesarski pekel, tisto nedeljo v peklu, ki nastopi vsako leto enkrat v začetku aprila. Če je julijski Tour de France kot neki Hollywood na dveh kolesih, poln živih barv, je Pariz–Roubaix francoski novi val, temačen, skoraj črno-bel. Surov, brutalen, umazan, prvinski, (nad)realističen. Tisto šesturno spopadanje gladiatorjev z granitnimi kockami, prahom, blatom in bolečino v nogah je zame kot gledalca vse prej kot pekel, so sedma nebesa in eden športnih vrhuncev leta.
Surova balada, dovolj je že en pogled na tiste zaprašene, utrujene in prepotene obraze, polne trpljenja in negotovosti, ki kapljajo iz gozda Arenberg in ki so dejansko videti, kot da bi prišli oziroma ušli iz bližnjega, sicer že dolgo zapuščenega rudnika. Tu ni prostora za krhke, lahke dirkalne konje, tu na svoj račun pridejo garanja in udarcev vajeni kmečki konji. Junaki delavskega razreda, kot so Yves Montand in ostala druščina umazanih, razcapanih, prepotenih, prenapetih mož, oropanih vseh iluzij, ki v kultnem Plačilu za strah (The Wages of Fear) po prašnih brezpotjih in čez strm gorski prelaz vlečejo smrtonosni tovor nitroglicerina na zmenek z usodo.
Pekel je za heroje, tisti snažni, bleščeči, gladki velodrom po 250 in še nekaj kilometrih pekla pa predstavlja nebesa, odrešitev. In potem v samem cilju oziroma ob koncu dneva še tiste dotrajane, hladne, betonske, a legendarne prhe, ki s tebe sperejo vso blato, vso umazanijo in vse grehe tistega popotovanja skozi pekel. Bolje od vsakega filma, bolj resnično od vsakega resničnostnega šova. Nedelja v peklu oziroma nedelja v nebesih, kakor za koga.
