jasmina kandorfer Odkrito.si

Globoka žalost slovenske voditeljice: jokala v ...

horoskop Svet24.si

Horoskop za sredo, 19. decembra

Ženska angel Petisvet.si

Angeli govorijo, slišimo jih drugače!

Louisa Vesterager Jespersen Svet24.si

Kdo je prerezal vrat 24-letni Louisi in 28-letni ...

aneta andollini-nik_kmetija Svet24.si

Aneta je našla krivca za poraz in s prstom ...

tilen lotrič Njena.si

Smrt v ožji družini finalista Talentov

ljfw 5 Njena.si

Salome se je življenje obrnilo na glavo

Andrej Miljković
Andrej Miljković
3 23.05.2018 09:57:41

SLOVENSKI ŠPORT JE PROPADEL, živel veslaški Wimbledon

Zlatko Zahović nikoli ni bil slovenski športnik leta – bili so to časi, ko je bilo kaj takega preprosto nemogoče.

Če bi mu v kakšnem bolj neciviliziranem okolju morda še lahko uspelo, si je današnji športni direktor Maribora tam nekje (plus-minus nekaj let) pred dvema desetletjema prostor pod slovenskim športnim soncem pač moral deliti z dvema skupinama ljudi, ki so poskrbeli, da se škandalozni skok nogometaša na tovrstni vrh samostojne, spon vseh oblik balkanskosti osvobojene Slovenije ni mogel zgoditi. Na eni strani smo imeli prave športnike, vrle veslače in njim podobne junake, na drugi strani pa so društvo športnih novinarjev, ki je bilo od nekdaj odgovorno za ta prestižni izbor, sestavljale generacije pravih poznavalcev svetovnega športa in razmer v njem. To so bili ljudje, ki so zelo dobro vedeli, da je predvsem nogomet v domeni lenih jedcev čevapčičev, da ostali moštveni športi niso prav daleč od tega in da se prava slovenska športna delavnost lahko pokaže le v precej žlahtnejši svetovni konkurenci, ki odlikuje individualne športne panoge.

Pri čemer med njimi – logično – kakšnih posebnih razlik niso delali. Kot so mi denimo povedali cenjeni kolega iz tistega sveta in tistega časa, so neki njegov še bolj cenjeni vzornik regato v Luzernu razglasili za veslaški Wimbledon in ta izraz na srečo tudi uspeli povsem uveljaviti med slovenskim življem. Mi smo torej imeli zmagovalca veslaškega Wimbledona, Hrvati so imeli zmagovalca teniškega in na sončni strani Alp je le malokdo od pravih, vrlih, klenih glasovalcev za športnika leta dovolil razmišljanje v smeri, da to ni popolnoma enako, povsem enakovredno. Kaj šele da bi dovolili razmišljanje, da veslaški uspehi niso več od teniških, ko se wimbledonskemu Luzernu pridruži olimpijska kolajna.

Od slednje so bili tudi hrvaški nogometaši kljub tretjemu mestu na svetovnem prvenstvu kar daleč, Zahović pa seveda še toliko dlje. Logično torej, da je prvi junak tistega časa, wimbledonski in olimpijski heroj ter seveda posledično večkratni slovenski športnik leta Iztok Čop vse zapisano imel za tako zelo samoumevno. In nič čudnega, da ga je že od prvega dne tako zelo motilo, ko je neka alternativna mularija začela nakazovati drugačno razmišljanje in se bogokletno spogledovala z drugačno dogmo. Pa ne samo da ga je motilo, blatenju žlahtne slovenske športne tradicije se je odločno postavil po robu. Bil je najglasnejši, ko so mu pri izboru športnika leta vzeli tako zelo logično kategorijo ekipe v individualnih športih.

Skupaj z drugo polovico svoje ekipe, znanim nogometnim navdušencem Luko Špikom, je protestno zapustil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, ko so ju v absolutni ekipni kategoriji premagali odbojkarji ACH Volleyja. In brez dlake na jeziku je nastopil proti izboru Anžeta Kopitarja za najboljšega med najboljšimi v naši deželici. Da je olimpijska kolajna svetinja vseh športnih svetinj, je ves čas poudarjal in klical po dobrih starih časih, ko je to veljalo kot pribito. Tudi če je bila bronasta, tudi če je bila dosežena v daljinskem pljuvanju slivovih koščic in tudi če je bila na tehtnico postavljena nasproti glavne vloge pri osvajanju – neolimpijskega, jasno – Stanleyjevega pokala. Čop je kričal, Čop je opozarjal. Slutil je, kaj bi se lahko zgodilo. Vizionarsko je čutil prihod apokaliptičnih časov, v katerih bi oblast lahko prevzeli slovenski športniki, ki – kot se je pred kratkim izrazil s pozneje neprepričljivo preklicanim umotvorom – slave naše države v svet ne ponesejo tako, kot jo je nekoč nosil on.

Na vsak način je poskušal preprečiti, da bi nekega dne aktualni slovenski športnik leta bil koseški metalec na koš, glavna kandidata za naslednjega športnika leta pa bi bila še nekdo, ki je, namesto da bi veslal, bogu kradel čas s tapkanjem žoge, in Zahovićev naslednik na položaju najbolj izpostavljenega slovenskega – joj, fuj, primite se – nogometaša. In to golmana, da bi bila stvar še hujša. Ni mogel, ni hotel, ni želel dovoliti takega pogroma, takega propada slovenskega športa, v katerem se logika tistih najimenitnejših časov bodisi obrača v grobu bodisi na smetišču zgodovine, ljudje pa brez kančka kritičnosti in zmožnosti prepoznavanja prave vrednosti slavijo nezaslišano neveslaške, nesmučarske, neslovenske junake. Čop nas je pred vsem tem želel zaščiti, želel nas je rešiti in odrešiti.

Na neki način to poskuša še vedno, zato so se povsem logično v teh dneh pojavila vprašanja, kako se počuti po preteklem tednu in nerazumno pretirani slovenski reakciji ob dosežkih Jana Oblaka in Luke Dončića. Bo izobesil belo zastavo v boju z navlako nove dobe ali si bo, če se zdaj znebim dosedanje rdeče niti ironije in sarkazma, končno priznal, v kako zelo veliki zmoti je živel ter nas na vsak način poskušal zvleči v svojo jamo. Priznal vsaj samemu sebi, če že ne nam. Resnica – in nikakor ne samo moja resnica – je namreč, da so vsi do zdaj omenjeni dosežki vredni občudovanja. Tudi Čopovi, da ne bo kakšne pomote – morda jih vrednotim in cenim celo bolj od marsikaterega dinozavra, ki je iz meni neznanega razloga zgolj a priori lezel (in še vedno leze) v … no, saj veste, kam. Toda predvsem je resnica, da Slovenija še nikoli ni imela ne Oblaka ne Dončića, kaj šele dveh takih fenomenov hkrati.

V tem trenutku imamo trikratnega zaporednega najboljšega vratarja španske nogometne lige, imamo najboljšega igralca košarkarske evrolige, imamo zelo resnega kandidata za 100-milijonski poletni prestop in imamo še resnejšega kandidata za prvi izbor na naboru lige NBA. Vse naenkrat. Imamo dosežke in stvari, zaradi katerih je slava Slovenije vendarle desetkrat višje, kot jo je kadarkoli ponesel Čop, in zaradi katerih sta mladeniča iz »balkanskih« (v resnici pa seveda fascinantno globalnih) športov na tem planetu prepoznavna stokrat bolj, kot je bil kadarkoli slovenski garač z veslom. Kajti medtem ko nebulozno poimenovanje veslaški Wimbledon seveda ne obstaja v nobenem drugem jeziku (tako kot Planica ne more biti skakalni finale lige prvakov), o kratici MVP, draftu in podvigih človeka hobotnice vedo vsi vse. In povsod.

Najlepše pa je, da Oblak in Dončić nista sama. Sta vrh ledene gore, sta smetana smetane slovenskega športa, kateremu slavi ravno zaradi njiju sonce – kot bi rekel Ludvik XIV. – zdaj nikoli ne zaide. Sta zastavonoši slovenskega športa, ki v svoji bogati zgodovini še nikoli ni bil tako raznolik in tako uspešen. Nikakor ne bom zapustil dvorane, če ju bo decembra v izboru za športnika leta denimo premagal navdušujoči dobitnik olimpijske kolajne Jakov Fak. Bi se pa zaradi njiju danes dokončno osramočenega moral počutiti vsakdo, ki kakšno dvorano je zapustil. Predvsem pa je ustrelil kopico kozlov v nesmiselnem boju proti podvigom naših športnih asov v konkurenci, ki je – to pa je ob vsem občudovanju in spoštovanju vendarle treba poudariti – svetlobna leta oddaljena od desetletnega boja z enim Norvežanom in enim Nemcem.

Članki iz rubrike