Goran Dragić, športna osebnost leta 2017 Odkrito.si

Goran Dragić, športna osebnost leta 2017

merkur Svet24.si

Tedenski horoskop: prihajajočih sedem dni bo ...

Ženska, zdravje Petisvet

Vse kar si predstavljamo, se lahko resnično ...

Pussy Riot Svet24.si

FOTO in VIDEO: Tekma prekinjena zaradi Pussy Riot

Lou Reed Svet24.si

Znano, kaj je bilo usodno za tega rock zvezdnika

MAMMA MIA! SPET ZAČENJA SE_Lily James kot mlada Donna Najstnica.si

Igralci filma Mamma Mia! prihajajo v našo ...

groselj Njena.si

Padec slovenske pevke, ki si ga morate ogledati

Miha Andolšek
Miha Andolšek
3 01.05.2018 16:38:55

In memoriam: Cveto Pretnar, naš Hašek

m24.si
Ko je pred dnevi prišla vest, da se je za vedno poslovil Cveto Pretnar, se je spomin nemudoma vrnil kakšne četrt stoletja v preteklost. Bilo je namreč tam na začetku devetdesetih, ko je Slovenijo tresla hokejska mrzlica in ko je legenda o nekem vratarju dobila morda celo svoja najsijajnejša poglavja.

Bili so to epski dvoboji, bile so to pravzaprav precej več kot pa le hokejske tekme. Ulice so v času večnih derbijev samevale. In to ne le ulice v Ljubljani ter na Jesenicah, ki so bile sicer v tistih urah videti kot mesto duhov. Bili so to dnevi, ko se Slovenija vsaj enkrat ni delila na »ta bele« in »ta rdeče«, na leve in desne, ampak se je delila na zelene in rdeče. Na Lomovške in Pretnarje, na Sheehyje in Rahmatuline, na tiste, ki so navijali za Olimpijo, in tiste, ki so bili za Jesenice. Kje natančno je potekala ločnica, meja med enimi in drugimi, je nemogoče reči. Bila je namreč dodobra zabrisana, vsako mesto, vsak kraj, vsaka vas in tudi marsikatera družina je imela tako ene kot druge. Meja je pogosto potekala po sredini dnevne sobe, po sredini šolskega razreda in po sredini šanka. Slabo osvetljeni, zakajeni in v dim oviti – kar je le še pripomoglo k mističnosti – dvorani Tivoli in Podmežakla pa sta bili prizorišče legendarnih dvobojev.

Jesenice so bile takrat nekakšna podalpska različica Detroit Red Wingsov, z ruskim trenerjem in sovjetskim pridihom (Kvartalnov, Malgin, Rahmatulin, Borisov ...). Ter kot takšne protiutež, antipod Olimpiji, ki je stavila na severnoameriški slog in severnoameriške okrepitve (Sheehy, Nesich, Moore ...).

V vratih železarjev pa je bil v tistih letih jeseniški Dominik Hašek. Urbana legenda pravi, da se je v urah pred sedmo tekmo finala leta 1993 Cveto Pretnar, ta junak delavskega razreda, z dvema zlomljenima rebroma bojda le s težavo povzpel na avtobus. Šanse za njegov nastop so bili majhne, minimalne, pravzaprav so ga s seboj v Ljubljano in na zmenek z usodo vzeli zgolj zato, da bi v nasprotnikove vrste vnesel negotovost, če ne kar strah. Morebiten črv dvoma bi ljubljanske hokejiste začel razjedati še močneje, če bi pred Tivolijem uzrli dobrega starega Cveta Pretnarja. Če bi imel v rokah športno torbo, le še toliko bolje. Kot nekoč center Knicksov Willis Reed, ki je na sedmi tekmi velikega finala lige NBA nekako prišepal na parket Madison Square Gardna ter že samo s svojo prisotnostjo v vrste Lakersov vnesel toliko strahu, da so ti na tekmi povsem odpovedali.

Pretnar je šel tistega dne še dlje kot Reed. Ob pomoči protibolečinskih tablet in injekcij se je nekako sestavil in oddrsal v vrata, pa čeprav mu je v dneh pred tem težave bojda predstavljalo že vstajanje iz postelje. »Cveto Pretnar je pa ovca, jajaja, ko bo velik, bo p...,« so v nabito polnem Tivoliju kot vedno »prepevali« navijači Olimpije v neki nikoli uresničeni želji, da bi ga s tem morda vrgli iz tira. Tudi tisti, ki so krvaveli zeleno, so namreč dobro vedeli, od kod preti največja nevarnost, kdo je lahko največja ovira. Sploh, če pade v trans in spusti roleto.

In to je bil eden tistih večerov. Antologijskih večerov. Če me spomin ne vara, je sicer dobil pet golov, a je bil vseeno prvo ime dvoboja. Med drugim je, za veliki zaključek oziroma piko na i, ubranil tudi kazenske strele Dejanu Kontrecu, Jimu Nesichu in Toniju Tišlerju, Igor Beribak pa je v zadnjem strelu zadel vratnico. Za še en naslov železarjev in za veličastno slovo enega najboljših vratarjev, kar jih je kdaj dal slovenski hokej. Bila je namreč to njegova zadnja tekma v jeseniških vratih in ena tistih, ki bo za vedno ostala v spominu tudi zdaj, ko ga ni več med nami.

Bilo je enkrat v tistih dneh hokejskega grmenja, ko smo na šolskem igrišču zbili nekakšen lesen približek hokejskih golov. Prijatelj Slađo je pri tem skoraj izgubil prst, a bila je to majhna žrtev; že nekaj ur kasneje in po kratkem obisku urgence smo z improviziranimi palicami udrihali po teniških žogicah. Na eni strani Kopitar, Malgin, Mlinarec, na drugi Kontrec, Beribak in seveda Sheehy. V enih vratih je bil Pretnar in v drugih – Pretnar. Slednji je bil pač kultna figura, pa je tudi tisti, ki je čuval vrata »Olimpije«, za vsako ceno želel biti Cveto Pretnar. Da, tako velik je bil.

Od tega sveta se je poslovil le nekaj tednov po Tonetu Galetu, še eni slovenski vratarski legendi. Če tudi tam gori igrajo hokej, imajo vratarsko mesto zdaj vsekakor sijajno pokrito.

Članki iz rubrike