indira emina ekic Odkrito.si

Ekićeva je na trnih

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

Ryan Hammons Petisvet

Preden je umrl ...

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Michael Jackson Svet24.si

Znani obrazi, ki ne znajo upravljati z denarjem

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Voranc Boh (1) Njena.si

Umrl priljubljeni Blaž iz Reke ljubezni!

Andrej Miljković
Andrej Miljković
4 15.05.2018 10:01:10

Če navijači Olimpije obstajajo, so glavni krivci

Pretekli konec tedna sem podrobno spremljal gnev, ki se je z vseh strani vsul na nogometaše milanskega Interja vključno z našim nesrečnim Samirjem Handanovićem in na njihovega trenerja.

Kot verjetno veste, so v soboto na domačem igrišču igrali tekmo, na kateri bi morali samoumevno zmagati in se s tem spraviti v čim boljše – po možnosti najboljše – izhodišče za prihodnji krog in za neposredni obračun z Laziem za uvrstitev v ligo prvakov. No, samoumevnost je postala epski polom, navijači so ob tem povsem izgubili živce, vse oblike njihovega besa – jasno, dokler so ostale v mejah kulturno sprejemljivega – pa so bile v mojih očeh popolnoma upravičene. Kolektivno upravičene. Kajti da smeš s čisto vestjo zameriti in očitati neuspeh svojega moštva, moraš po mojem trdnem prepričanju pridobiti kolektivno pravico za tako početje.

Seveda ne individualne, kajti nekdo je v soboto pač imel zabavo za mamim rojstni dan, nekdo je peljal družino na izlet, nekdo je moral vse postoriti okrog domače hiše in nekdo je imel službene obveznosti. Kot beli dan je jasno, da celo od lastnikov sezonskih vstopnic – kaj šele od vseh ostalih – ni mogoče pričakovati, da bodo svoj klub vedno podpirali s tribun. Zato posameznik ni pomemben, pomembna je slika kolektivnega odziva in v Interjevem primeru je na tekmo proti skromnemu, neatraktivnemu nasprotniku prišlo 75 tisoč gledalcev. Torej skoraj poln stadion Giuseppe Meazza v mestu, v katerem od 1,5 milijona prebivalcev polovica (verjetno pikico manj, a naj zaradi enostavnega izračuna ostane pri polovici) pripada Interju.

Njegovi navijači so torej podvojili, morda celo potrojili običajen obisk obračunov s takimi neatraktivnimi nasprotniki, kot pravi privrženci, spremljevalci in poznavalci so se zavedali pomembnosti izhodišča pred derbijem v naslednjem krogu in si s tem kupili vso pravico tega sveta za jezo, gnev, srd. Oni so svoje naredili, oni so z odliko opravili svojo nalogo in z najbolj mirno vestjo tega sveta so krivce iskali pri igralcih, trenerju, klubskemu vodstvu. V Ljubljani je drugače, v primeru Olimpije je precej drugače. Tu ni kolektivnega upravičila in opravičila, tu lahko govorimo le o kolektivni krivdi. O izraziti soodgovornosti za to, kar se je zgodilo v pričakovanju večnega derbija.

Je za vratolomno padalsko pot od marčevskih +10 na prvenstveni lestvici do današnjih –1 kriv trener Igor Bišćan? Vsekakor nosi svoj del odgovornosti, vsekakor nosi svoj del krivde. Čeprav bi se zgolj z dvema streloma Ricarda Alvesa iz dveh »smrtnih« priložnosti (ene na prejšnjem derbiju v Ljubljani in nedeljske enajstmetrovke proti Ankaranu) verjetno pogovarjali drugače, trener včasih tudi s takimi »karmičnimi« dogodki plača za nekaj preveč previdnih odločitev, nekaj bojazljivih potez in nekaj slabega presojanja. Potem ko je bil hrvaški strokovnjak zagotovo najbolj zaslužen za uspešno izkoriščanje krize Maribora in za vzpon do omenjenih +10, je na točki, na kateri si je pridobil naše iskreno občudovanje, začel delati napake. Do danes se jih je nabralo nemalo, o tem ne more biti dvoma.

Je nadalje za zaostanek na lestvici, potem ko se je Olimpija zdela le še majhen korak oddaljena od drugega državnega naslova v treh letih, kriv Milan Mandarić? Drznem si reči, da še bolj od svojega hrvaškega izbranca na mestu trenerja. Srbsko-ameriški poslovnež bi vam o karmi znal povedati še več kot kdorkoli drug, kajti če je kaj na tem svetu klicalo po bumerangu neposredno v glavo, so bila to njegova dejanja in je bilo to njegovo obnašanje. Celo ko je bila Olimpija na najvišji točki in v tekmovalnem pogledu v devetih nebesih, je predsednik kluba delal intrigo s kadrovskimi spremembami, si vozil nove tipe sumljivega značaja, predvsem pa je vse težje prenašal … Bišćanovo uspešnost. V paradoksu vseh absurdnih paradoksov je bil Mandarić kronično nervozen in ga je srbel njegov priljubljeni sprožilec preprosto zato, ker je za Olimpijin uspeh javnost več zaslug pripisovala tedaj iz dneva v dan bolj priljubljenemu hrvaškemu strokovnjaku kot pa njemu, samooklicanemu odrešeniku ljubljanskega nogometa.

Nič čudnega torej, da je takoj, ko so rezultati postali slabši, začel razmišljati le še o tem, kako bi se Bišćana znebil, nato pa se je dokončno ujel v usoden nov vrtinec zablod, ko je moral na vsak način zanikati naše razkritje te njegove namere. Ta krivda je neizpodbitna, tako kot je neizpodbitna Bišćanova in tako kot je neizpodbitna krivda nekaterih posameznikov na zelenici. Tako v kontekstu celotnih zadnjih dveh mesecev kot v kontekstu nedeljske tekme, ki je zaradi svoje prelomnosti sprožila najbolj burne navijaške odzive. Neupravičene. Kajti, kot rečeno, krivce za nedeljski neuspeh najdemo tudi na naslednji točki naštevanja ljubljanskih akterjev. In to ne kakršnekoli krivce.

Olimpija in Ljubljana sta kot kakšen nogometni Grand Canyon. Četudi si ga videl že stokrat, ob tem čudu vseh naravnih čudes vsakič znova ne moreš verjeti svojim očem. In četudi sem na podlagi izkušenj zelo dobro vedel, kaj pričakovati od občinstva v slovenski prestolnici, sem v nedeljo v Stožicah ob pogledu na tribune ponovno mislil, da sanjam. Veste, kaj, ne bomo se zdaj lovili za sto gledalcev gor ali za sto dol; povsem nepomembno je, kolikšna je bila dejanska številka obiskovalcev tekme Olimpija – Ankaran. Dejstvo je, da je bil stadion na sončno nedeljsko popoldne na tekmi, na kateri so zeleno-beli lovili nujno zmago za nujno prednostno izhodišče pred derbijem v Mariboru, videti … prazen. Da, bil je videti prazen, pa če se postavite na glavo.

In po vseh kriterijih realnega dojemanja tovrstnih stvari je tudi dejansko bil prazen. Celo bolj prazen, kot je bilo mogoče pričakovati z vsem pesimizmom. Boleče prazen. Pa ne boleče zato, ker bi mi bilo karkoli do Olimpije kot take – kot sem poudaril že neštetokrat, mi v največjem slovenskem rivalstvu ne bi moglo biti bolj vseeno, kar dokazujejo obupni odnosi, ki jih imam trenutno … z obema stranema. Boleče je za slovenski nogomet, boleče je za Slovenijo, boleče je za njeno prestolnico, boleče je za Olimpijo kot zelo pomembnega akterja na naši sceni in boleče je za nekatere ljudi v tem klubu, ki so se v zadnjih mesecih vendarle vidno trudili, da bi na tem področju karkoli spremenili.

Bišćan je že jeseni ob nekaj tekmovalno zelo pomembnih srečanjih dejal, da težko razume in sprejema katastrofalen odziv občinstva. Kaj si je torej šele moral misliti v nedeljo, ko tekma ne bi mogla biti bolj ključna in ko Olimpija treh točk v boju za naslov ne bi mogla bolj potrebovati? Trdno sem prepričan, da bi jih osvojila, če bi imela primerno številčno in glasno podporo. Najtrdneje sem prepričan, da bi zmagala in odšla v Maribor s točkovno prednostjo, če ne bi edino spodbujanje, ki ga je bilo na stadionu mogoče slišati, prihajalo iz ust igralcev samih. Tako pa je najboljše izhodišče pred derbijem postalo najslabše in preprosto ne morem razumeti, da kolektiv ljubljanskega navijaštva ni čutil gromozanske pomembnosti te velikanske razlike in odgovornosti prispevati svoje.

V Mariboru bi to prepoznali, v Mariboru bi to začutili, v Mariboru bi se na taki tekmi brez kančka dvoma odzvali skoraj tako, kot da bi šlo za derbi sam. Da se v Ljubljani niso in da je obisk ostal tako katastrofalen kot na večini srečanj s takimi nasprotniki, ne morem razumeti celo tako zelo, da se – provokativno, a smrtno resno – sprašujem, ali to kolektivno, množično navijaštvo v prestolnici sploh obstaja. Če pa obstaja – in vendarle verjamem, da obstaja –, potem naj krivcev nikar ne išče drugje, kaj šele da z njimi obračunava. Če obstaja, je to navijaštvo namreč glavni krivec za vodstvo Maribora in bo glavni krivec, če se Olimpiji iz tega težkega položaja ne bo več uspelo vrniti na vrh ter bo drugič zapored naslov prepustila velikemu rivalu.

Članki iz rubrike