tv-moja1 Odkrito.si

Zvezdnica serije Moja boš bo morala v zapor

Nadiya Bychkova, Lee Ryan Svet24.si

Je Nadiya z njim preveč prijateljska?

Jesen Petisvet

Čaka nas pretresljiva jesen 2018!

Reševalci so prišli brez zdravnika Svet24.si

Med ribiškim piknikom na Gorenjskem se je utopil ...

josip broz tito Svet24.si

Obisk pri Titovih sorodnikih na Kozjanskem

damijan janković Njena.si

Tako privlačna je Jankovićeva tašča

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

Miha Andolšek
Miha Andolšek
0 20.03.2018 18:40:47

Sobota, ko je odšel Zaho

Reuters
Zlatko Zahović je bil car, bil je kralj, zaradi njega smo sredi noči in v snežnem metežu romali na Brnik, zaradi njega smo romali v Amsterdam. Bil je brez dvoma sijajen igralec in je odličen športni direktor, velik mojster svojega poklica, a od sobote dalje ni več velik človek, vse bolj pa dvomim, da je sploh kdaj bil.

Vsi ga imamo. Moj je bil najprej dolgo oči, potem fotr, zdaj je že nekaj let predvsem stari. Ne vem, pravzaprav močno dvomim, da sem bil vedno takšen sin, kot si ga je želel, a zame je bil on vedno točno tak, kot bi si ga in sem si ga želel. Skala, neka napol mitska figura v mojem življenju, popoln v vsej svoji nepopolnosti. Na srečo je še vedno tu, upam, da nama je ostalo še precej let, a že danes se bojim tistega dneva, ko bo odšel in ga ne bo več.

Je tudi ena tistih redkih stvari, ki so v mojih očeh nedotakljive. Zelo malo je stvari, zaradi katerih bi šel vedno in povsod na barikade, a lik in delo očeta sta vsekakor ena takšnih. Ob pivu za šankom, pri preganjanju balona na šolskem igrišču ali pa v soboto popoldne pri vzponu na Grmado. In prav to je tisto, kar mi od sobotnega večera dalje razjeda dušo in krati spanec. Kako se lahko nekdo, ki je tudi sam sin in oče, spusti tako nizko, da tragično smrt ljubljenega očeta uporabi kot neki kvazi argument, kot neko kvazi metaforo, kot neki kvazi izgovor oziroma odgovor, kot neko – bog ne daj in srčno upam, da ne – grožnjo ... Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti vsi, predvsem pa tisti, ki tako slepo ter vneto zagovarjate lik in delo Zlatka Zahoviča. Ali če (se) vprašam drugače, kako bi se vi počutili, če bi vam nekdo pred očmi javnosti z mesarskim nožem povsem nepotrebno, brezsramno in brezčutno znova odprl rane, ki tako ali tako ne bodo nikoli zaceljene, potem pa še vehementno in arogantno zavrnil kakršnokoli opravičilo. V moji knjigi je to – neoprostljivo. Tu se konča, prek tega ne morem, nočem iti.

ZZ Poden
Zlatko Zahović je bil car, bil je kralj, zaradi njega smo sredi noči in v snežnem metežu romali na Brnik, zaradi njega smo romali v Amsterdam. Bil je brez dvoma sijajen igralec in je odličen športni direktor, velik mojster svojega poklica, a od sobote dalje ni več velik človek, vse bolj pa dvomim, da je sploh kdaj bil. ZZ Top, skupaj s katerim smo nekega mrzlega novembrskega večera leta 1999 jokali od sreče, me je po skoraj dveh desetletjih znova spravil na rob solza, pri tem pa v mojih očeh postal ZZ Poden. Zaho, tisti pravi Zaho, čigar desetica je še vedno v omari, je v soboto tam okoli osme zvečer prenehal obstajati. Vsi grešimo, vsi smo krvavi pod kožo, vsi imamo črne minute, toda njegove besede, njegov način komuniciranja, predvsem pa njegova nezmožnost oziroma nepripravljenost na opravičilo nas je odpeljala na pot brez vrnitve. Rubikon je bil prestopljen.

Njegovi vazali, spin doktorji in sledilci, ki so jih zaslepili njegovi dosežki in njegov lokalpatriotizem, nas želijo prepričati, da gre za lov na čarovnice, gonjo in žabarsko zaroto proti liku in delu ZZ Topa. Da gre zgolj za še en neroden komunikacijski spodrsljaj, ki jih v neki karieri tako ali tako nikoli ni manjkalo. Pa seveda da gre za zaroto proti vijoličastemu klubu, če ne kar za vojno napoved celotnemu Mariboru in Štajerski. Nič od tega seveda ni res, gre za besede in dejanja, ki nimajo mesta v družbi in ki so težko opravičljive. In gre za majhnega človeka, ki globoko v sebi ne premore dovolj človeškosti, da bi se opravičil. Ne premore poguma, da bi se opravičil, kaj šele sam zapustil funkcijo, s katere bi sicer moral odleteti že v soboto malo po osmi zvečer.

Enajsta ura
Retorika se je tudi v športu znala pogosto zaostriti. Bile so zbadljivke, bile so žaljivke, bile so težke besede in bile so grožnje, sem in tja se je šlo in smo šli tudi prek meja dobrega okusa, pa vendar je po navadi vse skupaj ostalo v nekih mejah, recimo temu, človeškosti in tudi zato sem imel šport vedno bistveno raje od politike. Nogomet je bil ob koncu dneva pač vendarle še vedno samo in le nogomet. Vse do sobote, v soboto nam je Zaho dal vedeti, da nič ni več sveto, da ni meja.

V vročici sobotne noči, ko sem si vedno znova, na repeat, v nejeveri ogledoval posnetek tiskovne konference, se mi je ena beseda vsakič znova pletla po glavi. Neoproščeno. Kot Clint Eastwood v sijajnem vesternu z istoimenskim naslovom ni mogel oprostiti, da so se Gene Hackman in druščina neko zakotno beznico odločili okrasiti z njegovim mrtvim prijateljem Morganom Freemanom. A tisto je bil film, fikcija, sobota je bila žal vse preveč resnična. Zlatko Zahović je želel v soboto blamažo s Krškim in katastrofalne rezultate svoje ekipe zakamuflirati, opravičiti, okrasiti, bogsigavedi kaj natančno je želel storiti tudi s pomočjo tragično preminulega očeta mojega prijatelja.

Bilo je pred skoraj dvema desetletjema, ko je takratni angleški selektor Glenn Hoddle v enem izmed intervjujev dejal, da invalidi plačujejo za grehe, storjene v prejšnjem življenju. Da so mu kaj kmalu pokazali vrata, najbrž ni treba pisati. Zahović je po drugi strani še vedno tam in tudi zato se nam ne piše nič dobrega. Pravzaprav nam je v soboto zvečer odbila enajsta ura. In ko se bodo znova oglasili zvonovi, ne sprašujte, komu zvoni, saj bo zvonilo vsem nam. Zahoviću bi po drugi strani odzvonilo že v soboto zvečer, če bi seveda živeli v normalni državi in normalni družbi. Če ... If ... Ifi.*

*'Pojdi' v slovarju Zlatka Zahovića.

Članki iz rubrike