Ko je Peti, kot so ga klicali, leta 2011 končal svojo skakalno kariero, so mu na zvezi kar presenetljivo hitro našli zaposlitev. Postal je pomočnik takratnega glavnega trenerja ženske vrste Matjaža Triplata, z obrazložitvijo, da bo to zanj predvsem dobra šola za njegovo nadaljnje trenersko delo. Po Triplatovem slovesu je v vlogi pomočnika ostal tudi pri njegovem nasledniku Jožetu Berčiču ter v zadnjem olimpijskem ciklusu pri Stanetu Balohu. Po zamenjavi slednjega si ga novi glavni trener Zoran Zupančič, od Peterke štiri leta starejši, drugače pa še povsem nepopisan list, očitno ni več želel za pomočnika. O njem kot vsaj pomočniku prav tako niso razmišljali pri kateri od moških reprezentančnih selekcij. Potem ko so mu na sestanku takoj po Planici zagotovili, da bo vse ostalo po starem in bosta z Balohom še naprej vodila žensko ekipo, ju je predsednik zbora in odbora Ljubo Jasnič sredi aprila brez obrazložitve zamenjal. Očitno je podlegel pritiskom iz skakalnega kluba Alpina Žiri, od koder prihajata naši trenutno prvi skakalni »damici« Nika Križnar in Ema Klinec ter tudi novi glavni trener. Če so Baloha o tem vsaj seznanili na sestanku, 15-kratni zmagovalec tekem za svetovni pokal ni bil vreden niti telefonskega klica in pojasnila, da se nanj več ne računa. Tega je dočakal šele včeraj, morda tudi zaradi poizvedovanja podpisanega pri novem trenerju in predstavniku za stike z javnostmi, ali bo Peti uvrščen v kakšno ekipo. Veliko vprašanje je, ali bo današnji zbor za skoke, na katerega se vsi izgovarjajo, karkoli spremenil, praksa prejšnjih let kaže, da se tam le potrdi že vnaprej dogovorjene stvari. Morda bo Jasniča malce zapekla vest in bo Primožu le našel kakšno zaposlitev, denimo pri skakalni šoli, a dvakratni zmagovalec svetovnega pokala bi si po sedmih letih dela kot pomočnik zaslužil kakšno bolj konkretno trenersko priložnost.
Dejstvo je, da bi se zagotovo našel še kakšen primer mačehovskega odnosa do nekdanjih smučarskih in skakalnih zvezdnikov. Zadnji takšen je smukač Andrej Jerman, ki se je po treh letih trenerskih izkušenj na Norveškem želel vrniti k treniranju slovenske ekipe C, a do dogovora ni prišlo. Mnogim priložnosti niso nikoli ponudili, z drugimi, ki so jo vendarle dobili v funkcionarski vlogi (Bojan Križaj kot poslovni direktor in Primož Ulaga kot predsednik zveze), pa se niso razšli v dobrih odnosih. Da v tujini z nekdanjimi zvezdniki znajo precej drugače kot pri nas, pa ni treba posebej poudarjati.
