tv-moja1 Odkrito.si

Zvezdnica serije Moja boš bo morala v zapor

Nadiya Bychkova, Lee Ryan Svet24.si

Je Nadiya z njim preveč prijateljska?

Jesen Petisvet

Čaka nas pretresljiva jesen 2018!

Reševalci so prišli brez zdravnika Svet24.si

Med ribiškim piknikom na Gorenjskem se je utopil ...

josip broz tito Svet24.si

Obisk pri Titovih sorodnikih na Kozjanskem

damijan janković Njena.si

Tako privlačna je Jankovićeva tašča

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

Andrej Miljković
Andrej Miljković
0 20.03.2018 11:50:50

Pomembno je, kaj mislite o nas. A sploh ni važno! Si predstavljate, da bi Zahovića ...

Drago Wernig - TAKA
Priznam, spremljam odzive. Preberem pisma oboževalcev in »oboževalcev«, vzamem si čas za elektronsko pošto in vržem kakšno oko tudi na spletne strani, družbena omrežja ter razne tam prisotne komentarje.

Ne premalo, ne preveč, z ravno pravšnjo mero otipavanja utripa in kritičnega presojanja, kaj si ljudje mislijo bodisi o pisanju posameznega avtorja bodisi o našem mediju. Tokrat ni nič drugače, tudi v primeru napada Zlatka Zahovića na našega novinarja sem ravnal povsem v skladu s svojo dolgoletno prakso in prišel do nekaj zelo pomembnih spoznanj. V prvi vrsti do spoznanja, da večina tistih meni nerazumljivih posameznikov, ki so se združili v vojsko za obrambo dolgoletnega športnega direktorja Maribora, kot argument te srdite, malodane malikovalske (ne vem, morda celo naročene in vodene) obrambne fronte sploh ne izpostavlja Zahovića kot takega ali karkoli z njim povezanega.

Več kot očitno in v nerazumljivo ponavljajočem se vzorcu sta argumenta dva: Ekipa je slab (in vse še hujše, se ostrejše izpeljanke te osnove) časopis, njen napadeni novinar Dejan Mitrović pa slab, provokativen (in vse še hujše, še ostrejše izpeljanke teh osnov) novinar. Oboje naj bi bilo edino pomembno in oboje naj bi brez kakršnegakoli zadržka, brez kakršnegakoli pardona upravičevalo Zlatkove besede, Zlatkovo dejanje.

Naj se razumemo: o Ekipi imate lahko kakršnokoli mnenje, to je vaša sveta pravica. Če bi hotel iti še dlje, vam preprosto moram (ker je tako edino prav) dati pravico, da po njej pljuvate celo v primeru, da teh kritik ali žaljivk dejansko ne mislite. A pustimo to in se omejimo na tiste, ki imate o nas dejansko slabo mnenje. Vsako tako mnenje spoštujemo, vsako tako mnenje nas žalosti, vsako tako mnenje sprejemamo brez zamere in vsako tako mnenje si želimo spremeniti. Vsi delamo napake, vsi se motimo, vsi komu nismo všeč, in kadar smo v taki vlogi mi, želimo to popraviti. Delamo, se trudimo. Upamo, da bomo koga prepričali s tem. Vsaj koga, ki ima v svoji glavi vendarle dovolj zdrave pameti, da mojega sedenja na zatožni klopi nasproti tožnika Milana Mandarića ne bo videl kot dokaza, da smo slab časopis.

Če to ni dokaz, da vsakemu povemo svoje, da smo uravnoteženo kritični in da niti v najbolj norih ali najbolj spretno naročenih blodnjah ne moremo biti nekakšna žabarska vojska v službi nekega ljubljanskega kluba, ki trenutno blesti na igrišču, v pisarnah pa še vedno pluje proti polomu in ima zaradi opozarjanja na to dejstvo z nami z dekretom prekinjeno vsakršno komunikacijo ... Kakorkoli, vedno se želimo izboljšati v očeh vas vseh, a vseeno na tem mestu izhajajmo iz predpostavke, da smo slabi. Da smo grozni. Okej, bodimo. Toda, povejte mi, kako, za vraga, je to lahko opravičilo za nekaj takega, kar je naredil Zahović?

Kako, hudiča, lahko kdorkoli v tem najde iztočnico za upravičevanje in opravičevanje ... neopravičljivega. Enako pa velja za – na tem mestu ga moram imenovati neposredno – Dejana Mitrovića. Ne bom vas prepričeval o tem, kaj si mislimo o njem in o njegovem delu. In ne bom se ukvarjal s tem, kaj o tem misli kdorkoli od vas. A predpostavimo – česar mi, logično, ne mislimo –, da je najslabši novinar v državi, celo najslabši na svetu, in da so njegovi zapisi čiste neumnosti, njegova vprašanja pa vedno provokacije. Zdaj pa mi povejte, kaj se mora človeku dogajati v glavi, da v tem vidi opravičilo, celo dobro opravičilo, za to, kar se mu je zgodilo na sobotni tiskovni konferenci. Kar mu je brez vesti, brez čuta, brez človečnosti in brez obraza naredil Zahović. Kakorkoli je moj kolega delal pred tragedijo, ki se mu je kot najbolj grozna strela z jasnega zgodila jeseni, tako je želel delati tudi po njej.

Ko se je za silo postavil na noge, ko je želel nadaljevati, kar mu je ostalo od tistega, čemur sam pravi normalno življenje. Karkoli je že počel prej, je želel početi tudi naprej. Ne morem se postaviti v njegovo kožo in upam, da ne bom temu, da bi se lahko, nikoli niti blizu. A vem, da bi sam ravnal enako. Ne bi dovolil, da bi mi tisto, kar mi je vzelo tako zelo veliko, vzelo še kaj. Še vedno bi se želel na enak način za*ebavati s sodelavci, še vedno bi se trudil na enak način dojemati nepomembne stvari, ki v luči tragedije postanejo celo absurdno nepomembne, a morajo ostati pomembne, da se ti ne zmeša. In še vedno bi želel delati enako.

Če nič drugega, mu je Zahović očital, da tega ne bi smel početi. Da bi se moral spremeniti. Da bi ga tragedija morala spremeniti. Že ta očitek je gnusen, že to pričakovanje je gnusno. A veliki Zlatko je šel še toliko dlje, da je brez sramu izrekel (pozneje pa to še potrdil in za nameček zadevo položil še v usta predsednika kluba Draga Cotarja) celo ugotovitev, da ga tragedija ni izučila. Da se, če mi dovolite kanček povsem premočrtne interpretacije, ni nič naučil iz te lekcije. Ljudje božji, mar res ne razumete teh besed? Mar je res mogoče, da jih ne razumete? Mar je res mogoče, da ste jih iz kateregakoli razloga na tem ljubem svetu sposobni spregledati? Če je mogoče, imam samo eno besedo … fuj! Hkrati pa lahko razumem, kako je mogoče, da ne razumete in ne vidite edinega razloga za to, da je bil Zahović v svojem barbarskem napadu, v svoji neverjetni uporabi retorike grozovitih groženj, pripravljen iti tako daleč. Da brani družino, je dejal v pogovoru za Večer, v katerem se je podelal na vse možnosti za opravičilo. Upravičeno bi se lahko spraševali, kje, za vraga, je našel družino na tiskovni konferenci, na kateri ni bil omenjen nihče od njenih članov.

Toda ne bomo se sprenevedali, ne bomo se delali neumne. Zahoviću je bilo več kot očitno popolnoma vseeno, kaj bo katerikoli novinar vprašal na zdaj že slavni konferenci. Naj so bila vprašanja tako blaga, kot so bila, ali pa naj bi ga kdo vprašal, kako, za vraga, je mogoče, da je novinar televizije Kanal A v neposrednem prenosu dejal, da je športni direktor ob prejetem zadetku izbral rezervista, ju poklical k sebi in ju poslal v igro; kakršnakoli bi vprašanja že bila, bi Zlatko počakal na katerokoli iztočnico za očitno pripravljen napad iz čisto določenega razloga, ki prav tako nosi priimek Zahović, a mu je ime Luka.

Drži, gre za družino. Toda, pozor, Zlatko ima tudi ženo, druge otroke, starše in še mnoge sorodnike. O nobenem od njih ne želimo vedeti ničesar, če pa bi po naključju karkoli vedeli, o tem NIKOLI ne bi pisali. Nismo niti črke in ne bomo niti črke, ne glede na okoliščine. Od tega, da bi v javno sfero privlekli kogarkoli, ki ni javna osebnost, smo oddaljeni nekaj svetlobnih let. Od tega, da bi ga privlekli na tako gnusen način, kot je on pokojnega očeta, pa smo oddaljeni bolj, kot je karkoli znanega ali neznanega oddaljeno od česarkoli. O Luki je pisal, sem pisal, smo pisali. Jasno. Je eden najbolje (morda celo res najbolje) plačanih igralcev Maribora, je napadalec državnih prvakov, menda bi moral biti kandidat za reprezentanco in je po vseh merilih predmet javne obravnave. Celo mora biti. Včasih smo pisali tako, včasih drugače, morda kdaj tudi preveč ostro in preveč kritično. Zagotovo pa manj kritično, kot bi v podobnem primeru pisali kjerkoli v najrazvitejših nogometnih državah.

Naj Zlatko vpraša svojega Zinedina Zidana in svoj Real, na katera se tako pogosto sklicuje. Ali pa ga vprašajte vi. A tudi če bi bili še nekajkrat bolj kritični in nekajkrat ostrejši, to še vedno ne bi bilo niti zametek opravičila za … neopravičljivo. Kajti, naj si bomo na jasnem še pri nečem. Ko se je Luka poškodoval, smo mu želeli najhitrejše in najboljše okrevanje. In če se bo – bog ne daj, a to je pač šport – še kdaj, bodo naša čustva in naše misli enake. Si predstavljate, da bi v takem položaju Zlatka vprašali, ali se ni iz lekcije ničesar naučil? Iz fizične bolečine najbližjega? Iz trpljenja? In si predstavljate, da bi pritrdili, da se očitno ni naučil? Si predstavljate, kakšni gnoji bi bili, če bi storili to? Pri čemer govorimo le o neki ubogi, nepomembni poškodbi. Ne o smrti. In še manj o okrutnem umoru. Da, neoprostljivo. Do konca življenja in do konca sveta neoprostljivo.

Značke: zahovič, maribor

Članki iz rubrike