Zapis ob prazniku športa, ki da misliti: Nekaj jih bo pocrkalo, večina jih bo preživela. Vse manj jih bo ...

Prav je, da se vsaj enkrat na leto spomnimo vseh izjemnih dosežkov slovenskega športa (pa ne samo od osamosvojitve naprej), vseh kolajn na velikih tekmovanjih, olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih ... Prav je, da se – četudi samo na ta dan – spomnimo na prebujenje naroda ob uvrstitvi slovenske nogometne reprezentance na prvo veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo, in prav je, da se spomnimo največjega romanja slovenskega naroda prek meja naše domovine – na evropsko prvenstvo v Amsterdam. Prav je, da se spomnimo čudežne poti Gorana Dragića in Luke Dončića ter soigralcev do Istanbula ali pa ustavitve ljubljanskega prometa, ko so v stožiški dvorani igrali slovenski odbojkarji s Poljaki za pariški finale. Prav je, da se spomnimo neverjetne sezone Tine Maze in držanja za roke s Švicarko, ko sta slavili na olimpijskem smuku v Sočiju. Prav je, da se spomnimo sydneyjskega dneva z dvema zlatima kolajnama veslačev in jokajočega Rajmonda. Prav je, da se spomnimo prvih kolajn iz Barcelone, prav pa je tudi, da se spomnimo Mateje, Svetove, pa Leona, Štuklja, pa Mime, Jaušovčeve, pa Bojana, Križaja, pa Roka, Petrovića, pa Iva, Daneva, pa Braneta, Oblaka. Pa Brigite, Bukovčeve, pa Mira, Cerarja, pa Marka, Elsnerja, in Srečka, Katanca ... Prav je, da se spomnimo Zlatka Zahovića, Oblaka, tokrat Jana, pa Iličića, Josipa, še dveh Primožev, Peterke in Kozmusa, še kakšnega Petra, Prevca, tistega Anžeta iz Hrušice, Kopitarja seveda, in prav je, da se še enkrat poklonimo izjemnima Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču.

Seveda bi lahko celo stran v Ekipi SN zapolnili samo z imeni in priimki tistih slovenskih športnic in športnikov, ki bi se jih morali spominjati.

In da, spominjamo se jih, ker so ali so bili tako izjemni, da so ponesli ime svoje države v svet. Eni bolj, drugi manj, pa vendar en sam veliko bolj kot vsi predsedniki Slovenije s predsedniki vlad vred, da ne govorimo o ministrih in ministricah.

V letu 2020 je slovenski šport dobil od države tri milijone evrov manj denarja kot v letu 2019. Ob vseh selitvah Slovencev v Miami in Dallas, ob vseh predsedniških fotografiranjih na Elizejskih poljanah ... Ob polnih ustih obljub ministrice Simone Kustec (res bi bilo bolje, da imela ves čas masko na obrazu). In ob tem da država, če štejemo tudi zaposlitve športnikov in trenerjev v javni upravi, za slovenski šport vse skupaj manj kot 30 milijonov evrov na leto. To je manj, kot je letni proračun kolesarske ekipe UAE Team Emirates. Tisoče slovenskih športnih društev, klubov crkuje na obroke, potem ko je ministrica maja obljubila sistemsko pomoč športu, slovenski šport pa je dobil nič (no, razen modre naslovnice slovenskega časopisa ob dnevu športa, ki jo je plačalo ministrstvo, fundacija ...). Za to je v veliki meri kriv tudi Olimpijski komite Slovenije, ki ne stori dovolj, da bi bilo drugače, ker se boji, da bi potem predsednik vlade porezal še tisti denar, ki je sicer namenjen športu. 'Taktika bodi tiho, da dobiš vsaj nekaj' je strahopetna, ministrica Kustečeva pa je tako ali tako sodelavka (morda nekdanja) OKS in bi morala v vladi zastopati interese športa ter se boriti za športne 'vavčerje', kot je turistične priboril 'tisti, ki počiva'. Pa se ne bori oziroma je nihče ne posluša, pri OKS pa so 'modro' tiho. Prav ironično je, da so največji slovenski športni uspeh v letu 2020 dosegli kolesarji, potem ko so hoteli to besedo nekateri že črtati iz slovenskega besednjaka. Skoraj zagotovo je šport kot gospodarska panoga med najbolj prizadetimi v koronakrizi. In nehajmo se sprenevedati, da šport ni gospodarska panoga. Tudi ko je rekreacija, tudi ko se premier fotografira v Triglavski steni, je to gospodarska panoga – samo prodaja športnih rekvizitov za rekreacijo prek davka v državno blagajno vrže več kot 200 milijonov evrov letno. In šport ter rekreacija ga ne dobita nazaj niti tretjinsko. Država je za omilitev škode v športu zaradi korone naredila toliko, kot se ji šport zdi pomemben. Nič. In ministrica Kustečeva, ki je prejela priznanje Evropskega olimpijskega komiteja za delo v športu v času covida-19? Ob silnih milijardah, s katerimi se hvali slovenska vlada, ni uspela pridobiti za šport niti piškavih desetih milijonov, ampak je raje dopustila, da je vlada vzela še tiste tri milijone, ki so bili namenjeni za športno infrastrukturo, in jih ni preusmerila v ... športne štipendije za mlade recimo.

Res je lepo, da imamo praznik slovenskega športa, da se politiki in športni funkcionarji trepljajo po ramenih, kako vrhunske športnike imamo, toda veliko bolje bi bilo, če bi denar, ki so ga namenili za gala sprejem (brez mask) z večerjo, dali recimo nogometnim klubom na Dolenjskem, da otrokom ne bi bilo treba plačevati vadnin, ker si jih starša, ki sta oba izgubila službo, saj sta bila zaposlena v turizmu, ne moreta več privoščiti ter se njuna sinova ne moreta več družiti in trenirati z vrstniki na igrišču na Portovaldu. Norveška nima državnega praznika, namenjenega športu, zato pa država namenja okoli tri odstotke BDP-ja športu (Slovenija 0,4 %). Če imaš državo, ki je tako naklonjena športu, potem praznika niti ne potrebuješ. V Sloveniji bi bil lahko vsak dan praznik športa, če bi se odgovorni v državi potrudili in nekaj resnično naredili, ne pa mlatili prazne slame z masko ali brez.

Tako pa nam preostane le ...

... da se vsak dan potrudimo za 'darilo športa', ki bo letos udejanjilo četrt stoletja. Mnogim to še danes ni pogodu, pa smo še vedno tu. Športu daje slovenska država drobtinice kot prezeblemu vrabčku, pa ta še vedno rjove kot lev. Nekaj jih bo pocrkalo, večina jih bo preživela. Še bolj bodo stisnili, še bolj delali, ker imajo to radi, ker imajo srce, moč in znanje. Tudi jutri bo imela Slovenija zmagovalce, velike športne junake, vendar jih bo vse manj. Toda državi bo vseeno, kot ji je vseeno danes. Prazniku športa navkljub.