omar mama 1 Dobra karma

Mama Omarja Naberja o sinu: 'Naj že najde kakšno...

ekaterina-antontseva Svet24.si

V stanovanju ležalo golo truplo znanstvenice in ...

gaber marolt mediaspeed Reporter.si

Marko Potrč ima družbo: to je vplivnež, ki ...

janez jansa dz maska bobo1 Svet24.si

Na zahtevo LMŠ, Levice, SD in SAB odrejena ...

janez jansa pf Necenzurirano

Ne le virus, problem je, da vsi kimajo Janši ...

Anže Šuštar, Alenka Gotar Odkrito.si

Zgodba z naslovnice Nove: "Zmerjali so naju z ...

anela sabanagic 4 Njena.si

Izbranka Lada Bizovičarja razkrila težave med ...

Andrej Miljković
Andrej Miljković
12 07.10.2020 10:12:34

Kako bi SLOVENSKA OBLAST POGAČARJU VZELA zmago na Touru

Profimedia
Predstavljajte si: trije dnevi do začetka slovite dirke Tour de France, Slovenija na trnih, Primož Roglič prvi favorit, njegov in naš rojak Tadej Pogačar prav tako vroč kandidat za visoka, celo najvišja mesta.

Nato pa testiranje, kot se to danes počne vedno in povsod, na tem testiranju pa pozitiven primer v ekipi Emirates. Paličica globoko iz nosu nekega nesrečnika izbrska nekaj, za kar se mu ni niti sanjalo, da je tam notri – izid testiranja je zaradi tega pozitiven, nesrečnik pa ob najboljšem počutju brez enega samega znaka katerekoli bolezni roma v karanteno. In mi si lahko le oddahnemo, da ta nesrečnik ni naš. Ni Slovenec. Ni Tadej. Toda če bi se zgodilo nekaj takega, bi si lahko oddahnili tudi, da se ni zgodilo v Sloveniji, da se ni zgodilo na ozemlju naše države. Ker če bi se, bi bilo popolnoma vseeno, kdo je pozitivni nesrečnik. Nesrečniki bi namreč postali vsi člani njegove ekipe, vključno s Pogačarjem. Karantena. Brez vprašanj, brez pardona, brez izjem. Zbogom, sanje, au revoir, Tour.

Četudi bi imel vse mogoče negativne teste, vsa mogoča dovoljenja za vstop v Francijo in vse mogoče zelene luči za nastop na dirki, ga Slovenija nanjo ne bi pustila. Če bi bil v tveganem stiku s komerkoli okuženim, bi za našo zdravstveno, politično in bogsigavedi katero še oblast to bilo močnejše od vseh negativnih testov, od vseh pravil vseh mogočih mednarodnih športnih zvez in tekmovanj, od vseh mogočih skrbno premišljenih protokolov največjih športnih in ekonomskih velesil našega časa. In zgodovinska zmaga na Touru fantastičnega (tedaj še) 21-letnika bi splavala po vodi. Pa nikar ne recite, da bi dirka vseh dirk vseeno ostala slovenska, saj bi v tem namišljenem, a tako zelo resničnem primeru pač slavil Roglič. Seveda ne gre za to.

Gre za to, da bi se enako lahko zgodilo tudi njemu. Ali komurkoli drugemu. Čisto vsakomur bi se v kateremkoli trenutku lova na športne sanje lahko zgodilo to, kar se trenutno dogaja Ninu Koutru v slovenski nogometni reprezentanci, košarkarjem Cedevite Olimpije in Krke ter še komu. Čisto vsak bi lahko z vsemi uradnimi negativnimi testi in vsemi uradnimi dovoljenji za nastop na določenem tekmovanju obsedel doma, ker tako velevajo slovenski odloki. Tudi Jan Oblak, na primer, iz Slovenije ne bi potoval na zaključni turnir lige prvakov, kamor je ob dveh pozitivnih soigralcih zlahka potoval iz Madrida. Ni sicer postal evropski prvak, a je imel to možnost – na sončni strani Alp bi mu jo vzeli.

Naj se nekaj zelo dobro razumemo: nisem ne teoretik zarote ne nabiralec všečkov v slogu Marka Potrča. Sem nasprotje enega in drugega, virus jemljem zelo resno, ukrepe spoštujem maksimalno. In ko govorim o nesrečnikih, ki v karantenah obtičijo s pozitivnimi testi, govorimo o nečem pravilnem, o nečem neizbežnem. Tudi če gre za tako imenovane asimptomatične osebe, pri čemer bi verjetno veljalo na tem mestu kot teleban telebanu povedati, kaj to pravzaprav je. To so torej ljudje, ki jim ni popolnoma nič, ki se počutijo najbolje na svetu, ki so pri močeh kot še nikoli, a so s sofisticiranim testom pač odkrili prisotnost virusa v njihovi sluznici. Na tak način smo vsi mi v vseh teh letih v nosu (in še v kateri luknji) imeli vse mogoče, a za to ni bilo mar ne nam ne komurkoli drugemu. Sprejel sem, da je s prekleto korono drugače.

Sprejel sem, da tudi če mi nič ni, lahko s prisotnostjo virusa okužim koga drugega. In sprejel sem, da je ta virus za tega drugega lahko smrtno nevaren, tudi če meni kot juncu v najboljših letih morda (zgolj morda) ne more nič. Verjamem, da je res tako. Prepričan sem, da res moramo delovati odgovorno, ščititi drug drugega in pozitivne osamiti. Kdorkoli so in kadarkoli so. Toda negativne?! Že pred časom je država sprejela, da se lahko vrnem iz katerekoli države na svetu, sem tam v stiku s komerkoli, se negativno testiram in grem jutri lahko v bolnišnico, v dom za ostarele, v šolo in v službo. Če se negativno testira športnik, pa ne sme nikamor. Niti na svoje tekmovanje, za katerega ima vsa dovoljenja in na katerega se je morda pripravljal z vsem svojim srcem, vso svojo dušo, vsemi svojimi sanjami, vsem svojim časom, vsem svojim odrekanjem.

Mar ni dovolj hudo, da se zgodijo pozitivni primeri, ki uničujejo take sanje? Kako lahko dovolimo, da jih uničujejo tudi … negativni?! Naj si bomo na jasnem še nekaj: spoštujem delo oblasti, pa naj gre za zdravstvene ali politične. Morda se ne strinjam v vsem, a spoštujem, upoštevam, se prilagajam. Vem pa, da vsi delamo napake. In tale odnos do športa ter nasploh do vseh ljudi, ki trenutno kljub negativnemu testu ne morejo opravljati svojega dela, je napaka. Velika napaka. Je napaka, ki jo je treba popraviti takoj, dokler ne bo povzročila še precej več škode. Je napaka, ki če je ne bomo popravili, lahko pripelje do točke, na kateri bomo lahko le še vse skupaj zaprli, zadnji pa bo ugasnil luč. In tedaj se nihče več ne bo mogel fotografirati z zmagovalci  na primer s Pogačarjem v Parizu …

Članki iz rubrike