1500 proti 900

Olimpija 43, Maribor 42, Aluminij 41, Celje 38, Mura 36. Pet klubov, le sedem točk razlike med prvim in petim. Težko bi bilo bolj zanimivo. Bolj napeto. In seveda zdaj vprašanje za milijon evrov: kdo se bo veselil, ko bo zastor zadnjič padel na prvoligaški oder? Odgovora za zdaj kakopak ne pozna nihče. V tem trenutku še naprej najbolje kaže Olimpiji, ki pa je precej pokvarila okus v ustih svojih navijačev. Ob tem bržčas ni nepomembno, da je teh očitno vse manj. Ali, če želite, presenetljivo malo. Medtem ko se Ljubljančani borijo še za tretji naslov prvaka v eri Milana Mandarića, tribune v Stožicah nikdar v tem obdobju niso bile bolj prazne. To je vsekakor svojevrsten paradoks. Dobri rezultati bi pač morali voditi do boljšega, ne slabšega obiska. Toda v Ljubljani je očitno drugače.

Safet Hadžić je v četrtek na medijskem dnevu poudaril, da je za zgolj 900 gledalcev (navlečenih 900, realno jih je bilo še manj) po njegovem kriv predvsem termin tekme s Triglavom. Ta je bil, roko na srce, neposrečen. V torek ob 16. uri povprečen Ljubljančan šele pospravi delovno mizo v pisarni ali se komajda odpravi proti parkiranemu avtomobilu, vseeno pa je manj kot tisoč gledalcev v mestu s skoraj 300.000 prebivalci katastrofalno malo. Za primerjavo: ko je pretekli konec tedna prvo domačo tekmo v tem letu odigral Olimpijin mestni tekmec Bravo, je bilo na tribunah stadiona v Spodnji Šiški vsaj 1500 gledalcev! Je torej Bravo že pred Olimpijo, vsaj kar zadeva zanimanje ljubljanskega nogometnega občinstva? To bi bila vseeno preveč smela trditev. Bravo dela dobro, Bravo se dobro razvija, in ker gradi na zdravih temeljih, ima tudi vedno več simpatizerjev, pristašev, navijačev.

Medtem Olimpija izgubila občinstvo, ker v klubu nič ni tako, kot bi moralo biti. Nekateri v klubu zavzemajo nenavadno stališče, da je bolje, če v javnost pošlješ kar najmanj informacij. Ampak če javnosti ne animiraš, če je ne opozarjaš nase, potem te hitro pozabi. Dandanes si nič drugega kot butec, če misliš, da bodo ljudje na tvoje tekme hodili le zato, ker ljubijo tvoj klub. Leta 2020 nogomet v domove skače iz vseh možnih medijskih platform. Na televiziji si je mogoče ogledati vsako tekmo, skoraj vsak trening. Za pozornost javnosti se je treba boriti. Jo vabiti na tekme. Jo tudi podkupiti, če je treba. Pri Olimpiji pa vse to jemljejo preveč z levo roko. Včasih je veljala misel, da se ni treba ozreti daleč za dober zgled. Čez Trojane. Do Maribora. Zdaj bi se lahko Olimpija že začela ozirati kar proti Bravu. Malčku, ki ve, kako se stvarem streže. In potem se zgodi 1500 proti 900. Termin gor ali dol. Nad tem podatkom bi se nekdo pri Olimpiji moral resno zamisliti. Vprašanje le, ali v upravi sploh še sedi kdo, ki mu je sploh mar za to …