Na steni ne želi imeti odsevnega stekla, ki bi mu povedalo, kakšna noč je za njim in kako je videti pred odhodom na prvi jutranji sestanek. Kot hudič križa se boji svoje realne podobe na koncu napornega delovnega dneva, in ker človeku pogled v ogledalo zanese tudi, kadar tega noče, ima na stenah rajši obešene druge stvari. No, 'rajši' verjetno ni najboljša beseda, kajti pretirano naklonjen ni niti tem stvarem. A ker človek pač ne more živeti med golimi zidovi, izbere tisto, kar ga neprimerno manj moti. Denimo svoje slike, nekaj slovenskih in tudi kakšno hrvaško, ki ga vedno prikazujejo v enaki, kajpak najlepši, luči in ki ga zaradi tega nikoli ne spravljajo v slabo voljo.
Zelo podobno je s selektorjevim odnosom do medijev, ki jih pogosto lahko razdelimo med take, ki so bolj podobni ogledalom, in take, ki so bolj podobni slikam. Prepričan sem, da v resnici ne mara ne enih ne drugih, pogosto imam celo občutek, da z njegove strani prihaja zaničevanje novinarskega poklica. Ob čemer se, mimogrede, iskreno čudim. Navsezadnje je gospod Katanec po vseh ekonomskih kriterijih slovenske družbe bogat človek, sebe in svojih potomcev pa ne z igranjem nogometa ne s selektorskim poklicem zagotovo ne bi preskrbel v tolikšni meri, če ne bi bilo sodobnega medijskega cirkusa. V njem si nekdo s takimi znanji in sposobnostmi brez kančka dvoma zasluži vsak nakazan evro, brez tega cirkusa pa bi bila njegova plača precej bolj podobna (morda celo enaka) moji.
Ne bom razpredal o tem, ali je kaj narobe z javnimi občili, ki se v določeni zgodbi ali v odnosu z določeno osebo odločijo za vlogo slik. Take vrste razpravljanje ni moje poslanstvo, za nameček pa je v moderni medijski pluralnosti najbrž tudi to povsem legitimen pristop. Jasno, dokler so interesi takega delovanja v mejah sprejemljivega. Še s precej večjo gotovostjo pa lahko trdim, da ni popolnoma nič narobe z mediji, ki se ob enaki predpostavki (torej ob interesih v mejah sprejemljivega) postavljajo kot ogledala in namesto na zaležane lase, podočnjake ter zmečkan ovratnik skušajo opozarjati na slabo predstavo v Estoniji ali besedne zablode na tiskovnih konferencah. Potem ko sem bil za dobro slovenske reprezentance po domačem porazu z Islandijo slika, po končni neuvrstitvi na svetovno prvenstvo v Brazilijo, po Alžiriji, Argentini in Urugvaju prav tako, sem ravno v Estoniji in spet za dobro slovenske reprezentance postal ogledalo.
Potem ko sem poldrugo leto o Katancu in njegovi (v resnici pa naši) izbrani vrsti pisal vse najboljše in najlepše in ko se nisem niti spogledoval s kakršnokoli kritiko, sem septembra začutil, da je na določene zadeve treba začeti opozarjati. Pa ne le zame, vse pravkar zapisano velja za moj medij kot celoto. A vendar sem se sam in smo se s sodelavci znašli na Katančevi medijski osi zla, ki je v zadnjih tednih tako zelo na udaru in ki je do zdaj najostrejše obtožbe poslušala na včerajšnji tiskovni konferenci. Selektor je poldrugo (to je eno in pol, da bodo stvari še bolj jasne) leto blaženega miru hitro pozabil, pomirjujoč marčevski pogovor na alžirskem letališču prav tako. Ko se je znašel v prvih omembe vrednih težavah, je začel iskati sovražnike in tako se je vse, kar je bilo vsaj malce podobno ogledalu, zelo hitro znašlo na udaru.
Kar bi samo po sebi brez težav prenesel in ob čemer se, če bi šlo le za Katančevo golo nestrinjanje z mojim in našim delom, ne bi oglasil niti v najbolj norih sanjah. Tako kot vsi vi ima selektor sveto pravico meniti, da o nogometu nimam niti najmanjšega pojma, da sem nepismen, celo da sem neumen. Še več, verjamem v zelo odprto in zelo neposredno izražanje mnenj, zato je tako njemu kot vam vse to dovoljeno tudi na glas povedati. Če mu pisanje ni všeč, bi si lahko dal duška do skrajnih meja in me ne bi motilo nič z izjemo omenjenega zaničevanja našega poklica, ki pa se tako ali tako kaže v njegovem odnosu do vseh novinarjev. Vse bi bilo v najlepšem redu, če Katanec meje ne bi prestopil z izpostavljanjem povezav, naročil, podzemnih centrov moči, lobijev, ljudi iz ozadja in podobnega.
Kje je bilo vse to med decembrom leta 2012 in začetkom septembra leta 2014? Nikjer. Čudežno se je pojavilo, ko je selektor prvič začutil kapljice vode v svojem grlu in ko je (kar za igro njegove ekipe ne velja) najboljša obramba postal napad. Potreboval je čarovnice za lov nanje, izmislil si jih je in tega mu ne dovolim. Če pišem zanič, tako pišem sam. Če pišem neumnosti, so to moje neumnosti. Če streljam kozle epskih razsežnosti, je puška v mojih rokah. Izzivam selektorja (ali kogarkoli drugega), naj končno drži besedo in spregovori povsem konkretno ter s prstom pokaže na enega strica v mojem ozadju, na eno silo v tleh pod menoj, na eno samo črko, ki sem jo napisal po kakršnemkoli naročilu iz kateregakoli lobija. Naj bo mož in naj najbolj absurdne obtožbe v zgodovini absurdnih obtožb utemelji s čimerkoli jasnejšim od paranoičnega mlatenja prazne slame. In še več, roko sem v ogenj pripravljen vtakniti tudi za pisanje sodelavca, ki skupaj z menoj v največjem obsegu pokriva slovensko reprezentanco, ob tem pa še za delovanje najinega odgovornega urednika.
Seveda ima Katanec s svojim nastopom proti nam in nasploh proti ožigosanim medijem svoje oboževalce, verjetno jih sploh ni malo. Toda večinoma gre za oboževalce, kakršnih si ne bi želel imeti nihče pri zdravi pameti. To so ljudje, ki so tako zelo polni frustracij, kompleksov, nerazumljivega sovraštva in hujskaštva, da delujejo zgolj na principih te škodljive navlake. Tudi sam imam take »oboževalce« in se jim želim odpovedati na vse mogoče načine. Je med vami kdo, ki so mu, na primer, moji teksti všeč, ker v njih vidite napade na ljubljanskega selektorja in pozive k postavitvi štajerskega? Naj vam nikar ne bodo všeč, kajti to nikoli ni bilo njihovo sporočilo in nikoli ne bo. O njih si mislite vse najslabše, saj ne skušajo povedati nič, kar bi bilo taki bedariji vsaj malce podobno.
Če bom kadarkoli začutil kaj tako butastega, se bom z vsem gnusom tega sveta sam odstranil iz medijskega prostora in si poiskal nov poklic. Kar bom storil tudi, če me bo kdaj prijelo, da bi napisal polovico črke za strice iz ozadja, podzemne centre moči ali lobije. Dokler pišem sam, v tem početju uživam ter ga imam neskončno rad. In name ni mogoče vplivati z nobene strani. Kar pa logično pomeni, da ne sledim niti selektorjevim zablodam in da mi med drugim ne pride na misel, da bi računal tako, kot želi on. Ne vem, kako gre matematika ljudem, ki naj bi name pritiskali ali mi celo neposredno naročali zapise. Vem pa, da gre podobno kot ostalim osebam s povprečnim inteligenčnim kvocientom meni dovolj dobro za preprost izračun enačbe aktualnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo.
Selektor poudarja, da so te, v katerih gresta iz vsake skupine dve ekipi neposredno na Euro in (skoraj) iz vsake ena v dodatne kvalifikacije, težje od prejšnjih, v katerih je šla neposredno na veliko tekmovanje ena, v dodatne kvalifikacije pa prav tako ena. Pri čemer se, zanimivo, sistem ni spremenil, skupine prav tako ne, bobni pri žrebu prav tako ne. Veste kaj, niso težje. Po vsej logiki Zemljine gravitacije, dihanja kisika, realnih števil in vseh mogočih matematičnih funkcij so lahko le lažje. Niso lahke, naj se razumemo. So pa lažje od vseh prejšnjih, to je neizpodbitno dejstvo. Ob takem formatu kvalifikacij bi se Slovenija že štirikrat neposredno uvrstila na velika tekmovanja in ob tem igrala še kakšne dodatne kvalifikacije, pa se lahko Srečko Katanec s svojimi podzemnimi traparijami postavi na glavo.
