Lepo je v naši domovini biti poražen

Pa kaj, če bi bila! Pa kaj, če bi se hotel obregniti ob malce premalo pogumen sredin nastop in malce pretirano izgovarjanje na utrujenost. Pa kaj, če bi hotel z vsaj rahlo zagrenjenim tonom opozoriti na strah pred zmago v Gelsenkirchnu, na zgrešeno taktiko v Lizboni, na vsesplošno precenjevanje Sportinga, celo na izjemno priložnost, ki jo je ob vodstvu 1:0 na domačem srečanju s Chelseajem imel Luka Zahović? Pa kaj!

Svojemu zapisu bi lahko dodal obsežno razpredanje o vsem tem in ga povsem neposredno poimenoval kritika, pa s tem ne bi naredil popolnoma nič slabega, kaj šele da bi pljunil v obraz dosežkom Maribora. Veste kaj, v resnici bi naredil nekaj povsem drugačnega, celo nekaj radikalno nasprotnega. Še v večji meri, kot to s pričujočim besedilom počnem že tako ali tako, bi Maribor dvignil nekam, kamor ga ni dvignil še nihče. Še v večji meri bi ga odpeljal tja, kjer ni prostora za tipično slovensko obnašanje, ki je bolj, kot si je kdorkoli med vami pripravljen priznati, podobno slavljenju poraza na Kosovskem polju.

Na tem piedestalu ni odličnih četrtih mest, ni zmagovitih porazov, ni ostalih pesniških oksimoronov, ni kardioloških diagnoz v slogu puščanja srca na igrišču, ni jokanja, stokanja, zavijanja v celofan in iskanja izgovorov. To je piedestal, na katerem želim imeti slovensko nogometno reprezentanco in s katerega mi je ne bo sklatil noben teoretik težjih kvalifikacij z več mesti, ki vodijo na evropsko prvenstvo. To je piedestal, na katerem je nekaj slovenskih športnikov, ki bi vas najrajši nekam poslali, ko z opevanjem odličnosti lesenih odličij tolažite sami sebe in mislite, da tolažite tudi njih.

Vprašajte Tino Maze ali zelo sveže četrtega Damirja Dugonjića. Na tem piedestalu bi si zelo želel slovensko košarkarsko reprezentanco, a se ga iz meni neznanega razloga otepa na vse mogoče ter nemogoče načine. In dolgo časa sem bil prepričan, da na njem ni prostora za slovenski klubski nogomet. Da je igra relativnosti na največjem, najbogatejšem, najmogočnejšem odru sodobnega športa letvico postavila preprosto previsoko za slovenske razmere. Da ni mogoče narediti tega, česar se je Maribor lotil pred nekaj sezonami, kar je gradil zadnja leta in kar je v koledarskem letu 2014 ter še posebej v jesenskem delu tekmovalnega obdobja 2014/15 dejansko naredil.

Ravno relativnost je nekaj, brez česar si sodobnega dojemanja športa ne znam in nočem predstavljati. Naj si bomo na jasnem enkrat za vselej: olimpijske kolajne v enih športih so vredne več kot olimpijske kolajne enakih barv v drugih in v nekem športu je že uvrstitev na svetovno prvenstvo vredna več kot naslov svetovnega prvaka v kakem drugem. Po tej logiki, ki vključuje konkurenco, države udeleženke, število velesil, število ekip ali posameznikov na visoki ravni, realen domet in še celo kopico podobnih kriterijev, letošnja uvrstitev v ligo prvakov (ki celo presega uvrstitev v isto, a vendarle precej drugačno tekmovanje leta 1999) brez najmanjšega dvoma spada med največje uspehe slovenskih ekip v zgodovini našega športa.

Nadalje je v mojih očeh največji ekipni uspeh z oznako 2014. Da, v izboru za ekipo leta sem glasoval za Maribor. In da, v mojih očeh bi preprosto moral premagati sicer vsega občudovanja in navduševanja vredne hokejiste. Predvsem pa je z zgodbo zadnjih let, s stalno rastjo in z neskončno logičnim, nikakor ne naključnim, prehodom iz lige Europa v ligo prvakov serijski zmagovalec slovenskega državnega prvenstva v mojih očeh zrasel še bolj kot le do točke, na kateri je preboj med evropsko klubsko elito čudež in je kaj več od tega preprosto nemogoče.

Pred slabima dvema letoma sem od Mazejeve pričakoval, da bo na svetovnem prvenstvu pisala zgodovino in osvojila odličje v vseh disciplinah. V tistih, v katerih ga ni, je bila poraženka in tako kot to obžaluje ona, še vedno obžalujem tudi jaz. Še dlje, že več kot štiri leta, obžalujem, da slovenski nogometaši leta 2010 niso naredili koraka naprej in se v Južni Afriki uvrstili v osmino finala. In kar nekaj časa bom obžaloval, da koraka naprej ni naredil Maribor; vsaj v podobi druge zaporedne pomladi v ligi Europa, po možnosti pa z uvrstitvijo v osmino finala lige Europa.

Okoliščine so to omogočale in dopuščale, priložnosti je bilo na voljo kar nekaj, predvsem pa so vijoličasti tako zelo zrasli in v vseh pogledih kažejo tako podobo, da bi bil le to pravi uspeh in da jim tako razmišljanje izreka precej večjo pohvalo kot patetično ujčkanje. Če bi govoril samo o uresničitvi sanj, nebesih, čudežih, pravljicah, preseganju pričakovanj in samega sebe ter podobni navlaki, bi Maribor poniževal. To pa je zadnje, kar želim storiti. Avgust sem slavil avgusta, zdaj tega ne mislim početi na enak način kot tedaj. Dovolite mi, da avgust, september, oktober, november in vse, kar je slovenski prvak postal na svoji navdušujoči poti, slavim z obžalovanjem decembra. Dovolite mi, da govorim o porazu, ki povzdiguje, ne o zmagi, ki bi zaničevala.

Ne pride mi na misel, da bi slavil poraz. Nikoli ga nisem in ga nikoli ne bom. Čeprav bi se v moji krvi po kriteriju porekla polovice prednikov morala pretakati vsaj trohica razumevanja logike kosovske bitke, je preprosto ne premorem in z velikim čudenjem strmim v tiste, ki jo. In čeprav bi moralo biti v meni še več krvi, ki bi me silila v tipično slovensko početje, sem od njega oddaljen tako zelo, da se včasih počutim kot bitje z drugega planeta. Poraz je zame vedno poraz, v nobenem kontekstu ne more biti predmet slavljenja, nanj nikoli ni mogoče biti iskreno ponosen in vedno prinaša obsežno mero obžalovanja.

Naj gre za vojno ali za njeno analogijo v podobi športa, ne verjamem nikomur, ki skuša taka čustva skriti, in še manj tistim, ki jih želijo predrugačiti ter poraz prikazati kot neke vrste (ali celo kot absolutno) zmago. Že tako ali tako torej resnično verjamem le tistim, ki tako na temo neposrednega obračuna za preboj v šestnajstino finala lige Europa kot pod potegnjeno črto sodelovanja Maribora v skupinskem delu letošnje izvedbe lige prvakov govorijo o porazu in o obžalovanju.

Vse drugo je že samo po sebi nepotrebno olepševanje, ki ustvari nekakšno trapasto masko, s katero ni mogoče prepričati nikogar. Ne oseb, ki vanjo zrejo, in še manj človeka, ki jo nosi. Maribor je imel na domačem igrišču tekmo, na kateri mu je zmaga prinašala napredovanje, in je to tekmo izgubil. Bil je poražen. Pika in konec. V seštevku šestih srečanj je osvojil najmanj točk med vsemi štirimi ekipami v skupini in končal na zadnjem mestu. Ne na odličnem četrtem, kot radi rečemo na Slovenskem, temveč na zadnjem. Na mestu za poražence. Pika in konec.

Predvsem pa je postal klub, kakršni se v ligo prvakov ne uvrščajo s čudeži in pravljicami, temveč z golimi dejstvi. Postal je klub, ki je s fantastičnim delovanjem in poslovanjem zdaj že redno zmožen sestaviti ekipo, sposobno tekmovanja s Schalkeji, Sportingi in podobnimi predstavniki sicer občutno bogatejšega srednjega evropskega razreda. Postal je klub, ki je v tej druščini lahko le zmagovalec ali poraženec, ne kaj solzavo tretjega. Pika in konec.