Cenjeni odgovorni urednik slovite La Gazzette dello Sport je v uvodniku ob izidu prve številke vsebinsko prenovljenega italijanskega časnika zapisal, da se je na področju komunikacije in informacij v zadnjih petih letih spremenilo več kot v predhodnih sto petnajstih. Njegova ugotovitev drži kot pribita, omenjena generacija pred kratkim odraslih ljudi pa se od nas preostalih razlikuje prav po tem, da življenja pred informacijsko-komunikacijsko mega eksplozijo preprosto ne pozna.
Ne ve, kako je zjutraj oditi od doma brez vnaprejšnjega dogovora o poteku celotnega dneva; o urah, krajih, aktivnostih, srečanjih. Ne ve, kako je bilo, ko se ni bilo mogoče zanesti na izmenjavo klicev, na sporočilca v klepetalnicah ter raznih elektronskih predalih, na statuse na družabnih omrežjih ali zgolj na preprost esemes z vsebino: 'Gneča. Zamujam 15 minut'. Ne ve, kako je bilo čakati pod uro na železniški postaji in ugibati, le kje za vraga se je zadržala in ali ni po kakem naključju pozabila. Nima pojma, kako je razpravljati o neki zadevi ali o nekem podatku brez možnosti preveriti ga; saj veste, vsak je trdil svojo letnico rojstva kakega nogometaša ali svojo glavno igralko v kakem filmu, možnosti za ugotavljanje resnice pa so bile svetlobna leta oddaljene od osnovnega skoka na medmrežje.
Kaj šele od ekspresnega brskanja na tedaj še neznani napravi, ki je ob poznejšem pojavu najprej igrala zgolj vlogo telefona in brez katere si današnji dvajsetletniki ne znajo predstavljati niti ure svojega časa, da ne govorimo o dnevu ali tednu. Sociološki teoretiki so s slovitim terminom generacija X označili vse nas, ki smo bili rojeni med poznimi šestdesetimi in zgodnjimi osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Bili naj bi izrazito naprednejši, bolj razgledani in bolj odprti do takih ali drugačnih sprememb modernega sveta, kot so bili naši starši. Kar je tedaj vsekakor držalo, danes pa je smešno. Prava generacija naprednosti in sprememb se je rodila v devetdesetih letih, prava generacija X s svojim odraslim življenjem začenja skorajda dobesedno v tem trenutku.
Kaj pa pomeni skozi prizmo slovenskega nogometa, za katerega pravzaprav gre? Kaj je tisto, kar prinaša poleg logične selitve dogajanja na splet in stikov tako z navijači kot z mediji prek družabnih omrežij? Če bi o zmožnostih in sposobnostih te generacije odrasle slovenske mladine na kakih drugih področjih lahko razpravljal na dolgo in široko ter prišel do zaključkov z različnimi predznaki, v nogometnem smislu o njih ne dvomim in v prihodnosti vidim zgolj bleščečo svetlobo. Ta prihodnost pa se v marsikaterem pogledu začenja zdaj in bo počivala na ramenih mladeničev, ki niso odrasli le brez vnaprejšnjih dogovorov in s preverjanjem podatkov v brskalnikih, temveč tudi z drugačnim dojemanjem najbolj priljubljenega športa našega planeta oziroma najbolj pomembne postranske stvari na svetu.
Nogomet v Sloveniji ni bil ne najbolj priljubljen ne najbolj pomemben, pravzaprav je bil od obojnega kar precej oddaljen. Tako je bilo v času nekdanje Jugoslavije in tako je bilo, tudi ko so v samostojni državi na sončni strani Alp odraščali nogometaši, rojeni na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Torej nogometaši prejšnje generacije, ki se je v članski izbrani vrsti že uveljavila in ki je nedvomno poskrbela za nekaj kakovostne ter vedno dobrodošle sveže krvi. Njihovi nasledniki pa so prvi, ki so v zgodnjem otroštvu nogomet spoznavali skozi drugačne oči in ki so svoje prve športne korake delali v trenutkih, ko je ta šport zasedel povsem drugačen položaj in ko o kakšni podrejenosti ni bilo več ne duha ne sluha.
Ravno nasprotno, prva zares močna športna čustva fantov, rojenih v samostojni in mednarodno priznani Sloveniji, niso prišla s sneženih strmin ali z bodisi mirnih bodisi divjih voda. Prišla so s stadiona za Bežigradom, prišla so iz Ljudskega vrta, prišla so iz Kijeva, prišla so iz Amsterdama, prišla so iz Bukarešte. Športne ume in športna srca teh ljudi je oblikovala tako imenovana slovenska nogometna pravljica, h kateri si poleg reprezentančnih uspehov drznem šteti tudi prvi preboj Maribora v ligo prvakov. In ko so se športno nadarjeni otroci pod vtisom nogometnega preporoda odločali za začetke športnega udejstvovanja, je bilo izhodišče povsem drugačno kot še nekaj let prej. Neprimerno več jih je pogledovalo proti nogometu, neprimerno več jih je želelo iti po poteh nogometnih idolov, neprimerno več jih je tudi dejansko nataknilo nogometne čeveljce in steklo na zelenico.
Slovenski nogomet je kar naenkrat začel črpati iz občutno večjega bazena, kar naenkrat so se vanj zlivali pritoki iz vseh okolij, mestnih in podeželskih, iz vseh družbenih slojev, iz družin vseh porekel. Nabor je po tej logiki začel spominjati na nabore nogometno najbolj razvitih držav in večji odstotek nad nogometom navdušene otroške populacije ter posledično večje število mladih nogometašev sta po mojem prepričanju rodila več možnosti za razvoj kakovostnih igralcev. In jih tudi dejansko prinesla. Trdno sem prepričan, da v vse močnejši slovenski ligi, ki se razvija in raste po zelo podobni logiki, igra večje število izjemno nadarjenih slovenskih mladeničev kot kadarkoli. Pa ne samo to, trdno sem prepričan tudi, da gre za najbolj talentirano generacijo doslej tudi po kvalitetnem, ne zgolj po kvantitetnem kriteriju.
Na neki način jo je kot letnik 1992 napovedal že Haris Vučkić, ki pa je imel in še vedno ima neverjetno smolo s poškodbami. Njen pravi glasnik tako na mednarodni sceni kot v članski reprezentanci je bil na začetku leta 1993 rojeni čuvaj mreže Jan Oblak, zaradi katerega bomo kakovost svetovnega formata v reprezentančnih vratih imeli tudi precej po upokojitvi člana naše generacije X Samirja Handanovića. Kar zadeva novo generacijo X, ki si tudi v nogometnem smislu ta naziv zasluži bolj od prejšnjih, pa ravno v teh dneh prihaja prvi pravi val igralcev, ki sledijo vratarskemu zastavonoši Oblaku in ki so za nameček v nasprotju tako z njim kot z Vučkićem resnično povsem dozoreli v domačem prvenstvu. Erik Janža je bi rojen sredi leta 1993, Benjamin Verbič na njegovem koncu, Petar Stojanović celo na začetku leta 1995.
Janža se vrača po južnoameriškem spoznavanju reprezentančnega vzdušja, Verbič in Stojanović sta zraven prvič, selektor Srečko Katanec bi utegnil (moral?) priložnost ponuditi obema nepoškodovanima, lahko (moral?) pa bi v teh dneh v svojem taboru imel še nekaj vsaj tako nadarjenih igralcev. Pogrešam Andraža Šporarja, ki je kot letnik 1994 prav tako razsvetlil slovensko nogometno sceno in ki je pomemben del mojega navduševanja nad valom v samostojnosti rojenih, v pravljico zaljubljenih ter v njenem duhu zraslih. Najboljši strelec prvenstva je še vedno Luka Zahović, letnik 1995, ki je slovensko pravljico doživljal v portugalski dnevni sobi in ki je na neki način njen neposreden produkt. Našel pa bi še nekaj nogometašev te generacije, zaradi katerih je domače prvenstvo lepše, kot je bilo kadarkoli, in zaradi katerih me aktualna podoba izbrane vrste, ki mi nikakor ni všeč, ne skrbi tako, kot bi me v drugačnih okoliščinah.
Pravzaprav me skrbi le, da bi ostalo zgolj pri tokratnem simbolnem koraku in da bi po stari slovenski navadi nadgradnja prišla prepočasi. Skrbi me, da bi prava generacija X dobila premalo prostora, da bi ji pravo priložnost ponudili prepozno in da reprezentanci ne bi dovolj zgodaj ter v dovolj veliki meri dala čudovitega sija, ki ga daje državnemu prvenstvu. Nikar ne pozabimo, da iz taistega prvenstva prihaja prepričljivo najboljši slovenski igralec sobotne tekme na Wembleyju in da je njegove mlade prvenstvene kolege treba soditi tudi po tem dejstvu, ne po nekih teorijah iz preteklosti. Je prezgodaj za prvo novoletno željo? Naj je prezgodaj ali ne, jaz jo imam. In zdaj jo pravzaprav že poznate. Želim si, da ne bi ostalo pri simbolnem, da ne bi prišla prepočasi, da ga ne bi dobila premalo ter da ji ne bi ponudili prepozno. Želim si, da bi bilo že leto 2015 tudi v reprezentančnem smislu leto generacije, za katero sem pripravljen zastaviti svoje ime.
