Ko si lačen, si ful drugačen

Sicer sem verjel Andrei Massiju, da je Tina Maze telesno vrhunsko pripravljena na vse izzive, da ima Tina odličen material, da je tehnično tako ali tako vrhunska, pa seveda tudi nisem dvomil.

Veliko bolj mi je bilo pomembno, kako se bo Tina soočila samo s sabo, s svojimi željami in potrebami. Korošica na startu prve dirke v sezoni, 25. oktobra, na ledeniku Rettenbach ni stala kot 23-letno dekle, ki si želi dokazovanja. Ni bila dekle, lačno zmag in postavljanja v soju žarometov. Bila je ženska, ki sicer natančno ve, kaj hoče, ni pa bila še trdno odločena, da bo to, kar si je zastavila, tudi izpeljala.

Že tu lahko potegnem vzporednico med Tino in Lindsey Vonn, ki se je pretekli konec tedna vrnila na tekmovalne proge. Lindsey je povsem drug tip človeka, odraščala je v drugačnem svetu in ima v gene vsajena povsem druga vrednostna merila. Lindsey je bila na startu prvega smuka v Lake Louisu lačna, kot že dolgo ne. Dve leti so jo stradali in zdaj so ji ponudili polno mizo dobrot. Naredila bi vse, da lahko pride do glavne nagrade – sladice s penino na koncu. Tudi zato se ji je v očeh videlo, da je bila po petkovem osmem mestu razočarana. Želela si je več in tudi pričakovala je več. Dve leti stradanja in garanja v tistem trenutku nista bili poplačani. Čeprav je imela v žepu že 59 zmag in se je do sitega najedla kaviarja, tartufov, gosje paštete ... in vse skupaj poplaknila s šampanjcem.

Toda potem ko se je morala dve leti zadovoljiti s špageti in kozarcem chiantija, je bila lačna, prekleto lačna. Še vedno je imela v spominu okus po rakcih in don perignonu. In ker je potreba po hrani osnovna človeška potreba, ji je pač glava narekovala, da mora narediti vse, da bo spet okusila naslado. Zato si je v soboto na najvišji stopnički zadovoljno in koketno obliznila ustnice. Spet je bila zadovoljena.

Ali lahko primerjamo Tinino lakoto z Lindseyjino? Ne. Povsem druga zgodba, čisto druga oseba, drugačen značaj, različna zgodovina ... Tinin vzgib za vrnitev, sam temu rečem vrnitev, čeprav seveda ni nikoli prekinila smučarske kariere, v letošnji sezoni je bil racionalen. Tina je čutila, da njen posel v smučarskem cirkusu še ni dokončan, da še nekaj manjka, da se ne bi čutila izpolnjeno, če bi zapustila belo karavano po dveh zlatih olimpijskih kolajnah. Ne na tak način. Vedela je sicer, da ji navijači ne bi zamerili, saj je naredila več kot dovolj, vzela vse, kar je mogoče, pa vendar ...

Če bi po dveh zlatih obročkih okoli njenega vratu iz Sočija navijače vprašali, kaj naj Tina naredi, bi bila mnenja razdeljena – pol bi jih bilo za to, da Tina še nadaljuje smučanje, da bi jo še lahko gledali na tekmah svetovnega pokala, pol pa bi ji reklo, naj se poslovi zdaj, ko je na vrhu, naj odide z zlatom obsijana.
Odklop. Odklop takoj po koncu pretekle sezone si je privoščila in nekje v ozadju, ob vseh nesmučarskih stvareh, ki jih je počela, je bilo ves čas megleno vprašanje – naj ostanem ali grem. Potem pa svinčnik v roke in bel list papirja. Črta po dolgem, črta povprek. Minusi na levi strani in plusi na desni. Dve črti spodaj. Končni rezultat podčrtan z rumeno. Še se gremo, še se gremo smučat.  In. Spet v profesionalni pogon. Tisti, ki ste se kdaj pogovarjali s Tino, veste, da z vsako besedo misli zelo resno, razen kadar se šali. In ko se govori o poslu, smučanju, se Tina ne šali. Vsaj prav pogosto ne.

Tina se je po odločitvi, ki jo je sprejela, popolnoma zavedala, kaj jo čaka. Tortura in potem olajšanje, tudi čas za užitek. Veliko je k njeni odločitvi, da bo vzela še en veliki kristalni globus, pripomoglo tudi to, da je v ekipo aMaze vstopil Valerio Ghirardi, trener in predvsem človek, ki mu je zaupala že po nekaj minutah. V tem primeru je Massi opravil veliko delo. Še nekaj je manjkalo Tini, da bi se počutila tako, da bi z zadovoljstvom, nasmehom in užitkom vstopila v novo sezono – zaupnica, ženska duša, ki bi jo razumela drugače, kot jo razume kruti moški svet.

Nežka Poljanšek je bila tista, ki ji je nudila ramo za tolažbo, a je v novi sezoni ni bilo več. Tina je to razumela in sprejela, precej lažje pa ji je bilo, ko se je Andrea malce umaknil, stopil korak nazaj in ji ni ves čas sedel za vratom. Prej je bila boksarska vreča Nežka, danes Mazejeva razume, da ne potrebuje več boksarske vreče, ampak da je dovolj, če ima okoli sebe več ljudi, ki jim zaupa. Največja razlika v tej sezoni je, da Andrea ni več eden in edini, ampak je samo njen takrat, ko je treba, in Massi, ko je govora o poslu.

Toda ali je najboljša slovenska smučarka dovolj lačna uspehov, da je lahko spet najboljša? Pri Tini sploh ni vprašanje lakote, ampak je tu vprašanje, kakšno jed ji bodo ponudili za kosilo. Pa ne da bi bila izbirčna. Tako kot pri večini ljudi na svetu pride dan, ko ti preprosto ne paše, da bi jedel krvavice in kislo zelje. Pač ni dan za to, da bi imel na krožniku to. In takrat se ti vse skupaj upre in potem na koncu ni sladice, ki bi ti pockrljala brbončice.

Tina se letos tudi po prihodu v cilj na tekmi odzove drugače, kot se je v preteklih sezonah, ko je lovila rezultat. Ne, da ga danes ne lovi, ne, da ji je vseeno, kako smuča. Daleč od tega. Ampak tudi ko je prišla na sobotnem smuku v Lake Louisu v cilj kot sedma, ni bilo strel iz njenih oči. Razumela je, kaj je naredila na progi, razumela je, da ni vsak dan praznik. Razume, da je cel kup deklet, ki bi z zobmi trgala vratca na progi, da bi prišla med deseterico, na stopničke. Nihče ni popoln in Mazejeva ve, da tudi ona ni popolna.

Napake se dogajajo in ljudje jih delamo zato, da se potem zavemo, da nismo bogovi. Zdi se, da je Tina končno res našla mir sama s seboj. Če je bila morda v preteklosti zadovoljna s svoji dosežki, rekordi in kolajnami, zdaj lahko kot najboljšo prijateljico objame tudi samo sebe. Zaupala si je že prej, zdaj pa se ima tudi rada. Zdaj je zadovoljna sama s sabo.

Da to uspe človeku, komerkoli, je verjetno največ, kar lahko doseže v življenju.
Ali bo Tina še zmagovala v nadaljevanju svetovnega pokala, je pomembno za posel in za navijače. Zame je v letošnji sezoni pokazala že vse. Nič več ji ni treba narediti. Vstala je in zmagala. Cenil sem jo že prej, zdaj pa mislim, da je naredila še korak naprej. Poznam kar nekaj vrhunskih športnic in športnikov, toda to, kar ima v sebi ženska, ki je zrasla iz male hudomušne deklice iz Črne, je dano le največjim. Ni stroj, ki bi deset let zmagoval brez razmišljanja. Je človek z vsemi slabostmi in dobrimi stvarmi. Je pač Tina.