Čeprav oba veva, da na področju verbalnega obvladovanja maternega jezika nikakor niste moška različica pokojne Ajde Kalan, vaša govorjena slovenščina zagotovo ni in ne more biti problem. Kdor vam jo očita ali se iz nje celo norčuje, naj se mu posuši roka ali otrpne jezik; odvisno pač od tega, s katerim delom telesa to počne. Je nesramno, nedopustno, celo sramotno in za nameček v vseh pogledih zgrešeno.
Ob tem pa je neizpodbitno dejstvo, da bi se marsikdo med njimi, ki se spotikajo ob vaše javne nastope, na vašem mestu odrezal neprimerno slabše; to vedo oni, to vem jaz in to zelo dobro veste tudi vi. Tako kot zelo dobro veste, da ste se z izpostavljanjem jezikovnega elementa zgolj skušali spraviti v vlogo žrtve, v kateri se počutite tako zelo dobro in v kateri na stran grešnikov še toliko lažje postavljate nas.
Na tisti nedavni tiskovni konferenci, na kateri ste nam razkrili odločitev Josipa Iličića, da pod vašim vodstvom ne bo več nastopal za izbrano vrsto, bi morali biti v povsem drugačni vlogi. Morali bi prevzeti svoj del odgovornosti za nastali položaj, nam (in prek nas javnosti) ga pojasniti in nam brez ovinkarjenja povedati tudi o vsaj tako veliki odgovornosti zvezdnika Fiorentine. Zagotovo tako o eni kot o drugi plati veste zelo veliko, zagotovo je vaša slovenščina več kot dovolj dobra za izražanje tega vedenja in zagotovo so transparentni javni nastopi v podobnih primerih vsaj do določene mere tudi vaša dolžnost.
Niti v najbolj norih sanjah vam namreč ne verjamem, da ste se šli zgolj nekakšen sociološki eksperiment, s katerim ste, če vas citiram, skušali motivirati igralca in s katerim ste preizkušali nas, predstavnike sedme sile. Take vrste motiviranje bi bilo tako velika neumnost, da je zagotovo niste naredili. Cenim vas precej bolj, kot si mislite, in prepričan sem, da ste imeli za Iličićev oktobrski nevpoklic zelo dobre razloge, ki z eksperimenti v slogu resničnostnih šovov niso imeli nič skupnega.
Oba veva, da se je septembra v Talinu nekaj zgodilo; razlika je le v tem, da vi veste, za kaj natanko je šlo, in da nam tega nočete povedati. Pa bi nam morali. V tem primeru bi bile stvari namreč kristalno jasne, vam neljubih medijskih špekulacij ne bi bilo, vam še manj ljubih medmrežnih razprav prav tako ne (oziroma bi bile povsem drugačne), pri vas osovraženo oglašanje menedžerjev pa preprosto ne bi prišlo v poštev. Vse to ste si zakuhali sami, ker bi morali ravnati drugače. Sploh če imate čisto vest.
Tako pa ste zadevo zavili v nekakšen trapast celofan, šli iz neposrečenega pojasnila v še bolj neposrečena in pustili domišljiji prosto pot. Moji, naši, navijaški, spletni. Veste, kaj, verjetno ste marsikaj prepustili celo domišljiji svojih najožjih sodelavcev in nadrejenih. Resnično malokoga ste prepričali z besedami o preslabi slovenščini, resnično malokoga nasmejali s tistim »jebi se, selektor« in resnično malokoga odvrnili od ukvarjanja z interpretacijami.
Pri čemer smo vsi mi na sončni strani Alp celo skrajno prizanesljivi. Na zunaj kažete prepričanje, da smo škodoželjni, neusmiljeni in zlobni, a v sebi zagotovo dobro veste, da ni tako. Če bi se z igralcem Iličićevega formata in pomena do take mere zapletlo v katerikoli drugi državi, bi jo, gospod selektor, odnesli neprimerno slabše kot v Sloveniji. Sploh glede na vašo zgodovino, ki je tukaj skoraj tabu in ki se je, to morate priznati, dotikamo zelo površno ter zelo redko.
Pravzaprav smo ob vaši vrnitvi na položaj z vami sklenili nekakšen tihi kompromis, po katerem se je dotikamo tako redko, da pljuvamo v obraz lastnemu poklicu in ga ne opravljamo dovolj dobro. Pretekli konec tedna ste bili v Angliji in zelo dobro veste, da so ga tam opravili bolje. Tam na Otoku, kjer so Iličića postavili ob bok Zlatku Zahoviću ter Goranu Pandevu in se vprašali, kaj za vraga se zdaj že redno, skoraj tradicionalno, dogaja med vami in zvezdniškimi igralci pod vašim vodstvom.
Morda so angleški kolegi interpretirali pravilno, morda so interpretirali narobe. A vedeti morate, da so interpretirali logično, da so interpretirali v skladu z naravo svojega dela in da so se za tako interpretacijo v prvi vrsti odločili zato, ker ste jim jo s svojo skrajno nejasnostjo postregli na srebrnem pladnju. Tako kot ste postregli še mnoge druge, ki vam gredo na temo Iličića prav tako v nos ter bi se jim z nedvoumnimi pojasnili zlahka izognili.
In tako kot ste zdaj postregli s celo paleto mogočih interpretacij na temo vaših besed neposredno po torkovem srečanju s Kolumbijo. Drži, prav mogoče je, da zgolj potrebujete svoj parkirni prostor in da bi si ga do novega leta radi zagotovili. Tudi nas ob prihodu na Brdo pri Kranju moti iskanje prostega mesta, vi pa ste vendarle selektor, in če ga nimate zagotovljenega, bi bilo nedvomno prav, da bi ga od zdaj imeli. Ni dvoma, vaše besede je mogoče interpretirati tudi tako nedolžno.
Toda priznati morate, da je z enako lahkoto mogoče prehoditi celotno dolgo pot, na njej ponuditi še celo kopico mogočih razlag in priti do drugega ekstrema, na katerem ste kajpak namigovali na razmišljanje o odhodu s položaja. Po nešteto kriterijih je bolj logično, da sem in da smo slednji razlagi dali prednost tako pred željo po parkirnem mestu kot pred mogočimi vmesnimi postanki na prej omenjeni poti.
Ob tem pa je nemogoče, da ste pričakovali karkoli drugega kot špekulacije na temo vašega nadaljnjega sodelovanja z Nogometno zvezo Slovenije in celo špekulacije na temo vašega morebitnega naslednika. Pa ne zato, ker preslabo govorite slovensko, temveč zato, ker ste bili ponovno tako brutalno nejasni. Zato, ker ste, če sem nekoliko piker, morda mislili, da ste povedali kaj drugega. Zato, ker ste, če sem piker še bolj, morda odgovarjali na kakšno povsem drugo vprašanje.
Ne bi bilo prvič, kajti oktobra ste o morebitni lastni krivdi pri (ne)motiviranju igralcev govorili na vprašanje o Tadeju Trdini, novembra pa ste od nas pričakovali, da bi ga razumeli kot del izjave o Iličiću. Poslušajte si celoten posnetek, ki ga zagotovo hranijo vaši skrbni sodelavci, in videli boste, da imam prav. Povejte mi, torej, kaj ste povedali tokrat, na katero vprašanje ste odgovarjali in v katerem kontekstu ga moram razumeti. Povejte nam, gospod selektor, in lažje bo nam, vam ter ljudem okoli vas.
Kajti ponovno sem prepričan, da pri iskanju interpretacij ne tavamo le novinarji in javnost, temveč tudi ljudje okoli vas in celo vaši nadrejeni. S tem pa tudi slovenski nogomet in slovenska reprezentanca, ki sta v torek zvečer z zelo dobro predstavo dobila kar nekaj dobrih novic, preden ste z osebnim skokom v prvi plan te novice zasenčili in preden ste relativno mirno pričakovanje novega leta spremenili v vrtiljak špekulacij.
Lahko vam povem, kaj si mislim v tem trenutku. Verjamem, da se res spogledujete z odstopom, odhodom, umikom ali kakorkoli pač želite temu reči. Pa ne le zato, ker bi se mi vaš nastop na temo reševanja stvari pred novim letom ter na temo »kako in kaj naprej« le v primeru takega spogledovanja zdel vsaj malo smiseln. Gre še za marsikaj drugega, tudi za dogodke pred vašo garažno predstavo.
Moram vam povedati, da sem le nekaj minut po tekmi, še preden sem se znebil posledic mraza in poldrugega litra sponzorske vode, dobil namig o tem, da boste odstopili še isti večer. In to dober, kredibilen namig, ne kakšne neumnosti. Zato sem bil v garaži, kamor ste nas poslali po odpovedani tiskovni konferenci, kljub neznosni gneči in histeričnemu vpitju malikovalk Jamesa Rodrigueza pripravljen. Zato sem ob anemičnih novinarskih kolegih edini želel dodatna pojasnila na temo vaših prednovoletnih načrtov.
Vedel sem, da se nekaj kuha, in danes mislim, da se kuha nekaj velikega. Stvari pa bodo mojim in številnim drugim mislim v popolnosti prepuščene toliko časa, dokler jih ne boste pojasnili na sprejemljivi ravni. Dokler jih ne boste pojasnili tako, kot bi jih morali, boste brali in poslušali vse mogoče; na primer tudi o vaši jezi zaradi odlične predstave igralcev, ki ste jih po nekaterih vse glasnejših teorijah poslali v levje žrelo, da bi povzdignili sebe in svoje ljubljence.
Ne pozivam vas k vam neljubem intervjuju, pa čeprav oba dobro veva, da sem tako kot vi na trgu in da ne bi imel nič proti taki konkurenčni prednosti. Še manj vas pošiljam na twitter ali facebook, kajti zdi se mi, da najsodobnejše oblike komunikacije mrzite še bolj kot neposreden stik s klasičnimi mediji in da se prav na internetu skriva velik del vaših frustracij, velik del vaših strahov, velik del vaše negotovosti. Dobra, stara tiskovna konferenca, ki je v vaših očeh vendarle še najmanjše zlo med vsemi oblikami komuniciranja z javnostjo, bi bila povsem dovolj. Le povejte nam, kaj je narobe in kaj se dogaja. Morali bi nam povedati.
