Približno takšno je bilo stanje duha mariborskih nogometašev v hladnem sredinem večeru, ko so se morali sprijazniti, da je konec nekega obdobja. Da je konec evropske zgodbe, ki bo v klubskih analih za vedno ostala zapisana z zlatimi črkami.Kljub vsaj malce grenkemu priokusu, ker jim ni uspelo še drugič zapored prezimiti na mednarodnem prizorišču, je razlogov za zadovoljstvo več kot dovolj. Zaradi marsičesa, a že nekaj minut po porazu s Schalkejem in olajšanju, da je naposled napočilo nekaj časa za prepotrebni in zaslužen počitek, so bile misli že usmerjene tudi v prihodnost. Tako pri glavnih akterjih v Ljudskem vrtu kot pri privržencih vijoličastih, ki so na sklepnem dejanju skupinskega dela lige prvakov in letošnjega leta znova pričarali čudovito ozračje. A ravno iz njihovih ust sem ob odhodu s stadiona slišal nekaj, kar me je zmrazilo. Ne, ni bil kriv mraz, ampak nekatera njihova razmišljanja. Bil sem zgrožen, osupel.
»To je bilo to. Res ne vem, koliko časa bo minilo, ko bomo znova lahko doživljali kaj podobnega, kot smo v zadnjem obdobju?« se je spraševal mariborski znanec. »Močno upam, da ne znova petnajst let,« je pristavil. »Saj se bo poleti vendarle začela nova evropska sezona. To je nova priložnost,« sem ga skušal potolažiti, nakar mi je razkril svojo resnico: »Popolnoma razumljivo je, da ne moremo vsako leto igrati v ligi prvakov. Tega se zelo dobro zavedam. Liga Europa? Ah, ta za Mariborčane ni več pretirano zanimiva. Verjemi. Če bomo prišli do skupinskega dela tega tekmovanja, Ljudski vrt niti enkrat ne bo razprodan. Še zlasti, če ne bo res atraktivnih tekmecev. Spomni se prejšnje sezone in vse ti bo jasno.« Okamnel sem. Vnovič ne zaradi mraza. Ampak zaradi besed, ki sem jih poslušal. »Verjemi, stari, da bo tako. To je Maribor, takšno je to mesto,« me je še naprej prepričeval. In bolj kot mi je skušal pojasnjevati, manj sem razumel. Sem okoreli Prekmurec, ki že več kot 23 let živi in dela v Ljubljani (seveda začasno, da ne bo pomote), in priznam, da se ne morem ravno pohvaliti, da dobro poznam utrip, dušo štajerske prestolnice. Kako pravzaprav diha.
A kakorkoli že, ko poslušam takšne in drugačne komentarje, ki jih roko na srce nisem slišal prvič, se ne morem znebiti občutka, da se je Maribor nogometno preveč pogospodil. Marcos Tavares in soigralci so se povzpeli do visoke, evropske ravni. Razvadili so navijače, a da bi jih do točke, ko jih liga Europa ne bi več zanimala, tega pa ne morem razumeti, sprejeti. Nočem! Ne v delavskem in trenutno žal gospodarsko obubožanem ter vstajniškem mestu, ki se na drugih področjih s tovrstnimi razmišljanji ne more, noče poistovetiti. Ker so v ospredju druge vrednote. Nogomet v visoki družbi ne more pozdraviti frustracij vsakdanjega življenja. Lahko jih le omili, olajša, lahko je tudi smernica, kako jih rešiti – sporočilo iz Ljudskega vrta je jasno: z garanjem, odrekanjem, vztrajnostjo –, v prvi vrsti pa mora biti zabava za množice. In pri tem nikakor nimam v mislih le najvišje ravni. Gosposke.
Vse se kakopak začne na domačem prizorišču, zame je pogled na pogosto skromneje zasedene tribune Ljudskega vrta na prvenstvenih preizkušnjah nadvse moreč. So svetle izjeme, ko je ozračje tudi v prvoligaški druščini prijetno, toda če smo povsem iskreni, če pogledamo resnici v oči, v večini primerov ni tako. Ne pomagajo niti številne akcije, ki nastajajo v pisarnah pod vzhodno tribuno Ljudskega vrta z željo na tribune privabiti čim več gledalcev. Mariborčanov Prva liga Telekom Slovenije preprosto ne zanima, če ne gre za obračun z Olimpijo ali kakšno res pomembno ali bolje usodno tekmo. To je kakopak skrb vzbujajoče spoznanje, obenem se samo po sebi zastavlja vprašanje o pripadnosti navijaške armade. Vem, da mi bo marsikdo očital marsikaj, toda ali je potemtakem odveč vprašanje, ali je res tako iskrena, kot vedno znova pomislimo na prvo žogo? Da v vsej svoji veličini pride do izraza na najprestižnejšem odru, na katerem igrajo Ante Šimundža in njegovi varovanci, je logično, ni pa logično, da je slika dokaj klavrna v tekmovanju, v katerem se zagotavlja vstopnica za nastope pod evropskimi žarometi. Eno brez drugega ne gre. In nič ni samoumevno. Še zlasti ne tako, kot meni dobršen del vijoličaste navijaške družine, ki si nov naslov prvaka vsako leto prišteje že pred prvim krogom nove sezone, odhod na stadion je povezan le z evropskim urnikom. Kot na dlani je, da Maribor potrebuje miselni preskok, ki bi v bližnji prihodnosti privedel do tega, da bo več sedežev zasedenih kot praznih tudi na tekmah s Krko, Radomljami, Rudarjem, Celjem, Domžalami ... Da bo prihod navijačev v Ljudski vrt samoumeven ravno tako, kot je v njihovem prepričanju osvojitev naslova prvaka. Le na tak način bo klub lahko še naprej rasel in postal še večji.