Mar naj kričijo, da ne morejo?

Na začetku skupinskega dela nihče ni upal niti pomisliti, da bi se morda lahko spogledovali s čim tako velikim, tako odmevnim, toda Ante Šimundža in njegovi varovanci so prijetno presenetili in na treh preizkušnjah ostali neporaženi. Že to je gotovo dosežek, vreden vsega spoštovanja, in dosežek, ki – če smo povsem iskreni – nima stičnih točk s slovensko nogometno stvarnostjo.

Zaradi dozdajšnjega izkupička je kakopak povsem razumljivo, da je bilo pred obračunom s Sportingom zaznati nemalo pozitivnih vibracij. Znotraj mariborske ekipe in okrog nje. Ustvarjal se je občutek, da bi slovenskim prvakom lahko uspelo tudi v portugalski prestolnici. Da bi lahko ponovili vajo iz Gelsenkirchna ali celo kaj več. In prav je tako. Športno je verjeti, upati in si želeti čim več, čim bolje. Dokler je to le mogoče, a prav tako je treba znati pogledati resnici v oči. Tako kot ji je treba po dvoboju na stadionu Jose Alvalade. Neizpodbitno dejstvo je, da se zasedba iz Ljudskega vrta ni predstavila v želeni podobi, slabosti je bilo odločno preveč. Mora in zmore precej bolje, toda prav tako ni niti najmanjšega dvoma o tem, da je izgubila z boljšo ekipo. Veliko boljšo. Z ekipo, ki spada v neki drugi kakovostni razred, o katerem lahko v štajerski prestolnici še vedno in kljub vsem uspehom v zadnjih letih le sanjajo.

V poznem torkovem večeru jih kljub temu ni bilo malo, ki niso mogli skriti razočaranja. Tako zaradi poraza kot zaradi izvedbe Marcosa Tavaresa in soigralcev. Pomembno je spoznanje, da se igralci tudi sami zavedajo, da so ostali dolžniki, toda hkrati zelo dobro vedo, da so izgubili s tekmecem, s katerim se težko primerjajo. Ker je kakovostna razlika očitna, kar so sami občutili najbolj boleče. In v prihodnje jih gotovo čaka še lepo število tovrstnih lekcij. Iz preprostega razloga, ker so takšna razmerja moči, v največji meri jih določajo milijonski finančni vložki.

Kot na dlani je, da pod Kalvarijo nimajo dovolj denarja, da bi lahko resno tekmovali z ekipami iz zgornjega dela srednjega evropskega razreda. Vijoličasti nimajo te kakovosti in zlasti v ligi prvakov so v primerjavi z nasprotniki v hudo neenakovrednem, podrejenem položaju. Toda to kakopak ne pomeni, da jih ne morejo presenetiti. Seveda jih lahko in tudi zaradi tega je nogomet tako zelo zanimiv, ampak način je tako rekoč le eden. Uspe jim lahko, če izkoristijo slabosti tekmeca, njegov slab dan, poleg tega morajo imeti še veliko sreče.

Čemu potemtakem napovedi, da gredo v Lizbono zmagat, se sprašujejo ali celo čudijo nekateri. Mar naj na glas kričijo, da odhajajo na pot brez upanja? Tudi takšna pozitivna razmišljanja so gotovo eden od načinov, kako iz ekipe skušati izvleči čim več. Ustvarjanje ambicioznega ozračja je nadvse pomembno, preprosto je treba verjeti, potem v primerih, ko se na igralni površini zgodi srečanje z realnostjo, tudi ne obupati. Nikakor ne.

Tako kot Ante Šimundža in njegovi fantje ne smejo obupati po porazu v portugalski prestolnici. Raznorazna pametovanja, kaj bi bilo, če bi bilo, so odveč. Ker bi se težko končalo drugače. Še enkrat: zmagala je boljša ekipa, ki se je povrhu predstavila v izjemni luči. Tudi če bi bili vijoličasti na najvišji ravni, bržčas ne bi bilo dovolj, hkrati bi se moralo Sportingu še kaj zalomiti. Tokrat se mu ni. Za kaj več bi se morali Mariborčanom poklopiti mnogi dejavniki, v torkovem večeru pač ni bilo tako. Razplet je bil logična posledica, Portugalci so bili hitrejši, močnejši, spretnejši ... Preprosto so bili superiorni, slovenski prvaki z izjemo Jasmina Handanovića v svojih vrstah niso imeli razpoloženega posameznika. Toda to ne pomeni, da je konec sveta in da je treba iz tega poraza delati tragedijo. Za kakršnokoli negativno energijo ni razlogov. Hej, saj to je vendar liga prvakov. Družba, v katero Mariborčani realno ne spadajo. Po nešteto kriterijih, zato imajo dozdajšnji dosežki še toliko večjo vrednost. Poleg tega so še vedno v igri za nekaj velikega. Za klub, kot je Maribor, nekaj zelo velikega, ogromnega. Še vedno si lahko drugo leto zapored zagotovijo nastop v šestnajstini finala lige Europa. Zimo na mednarodnem prizorišču, o svoji usodi vijoličasti odločajo sami. V neposrednem obračunu s Schalkejem, Nemci pod Kalvarijo prihajajo 10. decembra. Za še eno veliko tekmo ... Tudi po njej pa bo treba ostati normalen. Ne glede na rezultat.

Športno je verjeti, upati in si želeti čim več, čim bolje. Dokler je to le mogoče, a prav tako je treba znati pogledati resnici v oči. Tako kot ji je treba po dvoboju na stadionu Jose Alvalade. Neizpodbitno dejstvo je, da se zasedba iz Ljudskega vrta ni predstavila v želeni podobi, slabosti je bilo odločno preveč. Mora in zmore precej bolje, toda prav tako ni niti najmanjšega dvoma o tem, da je izgubila z boljšo ekipo. Veliko boljšo.