Že res, da so se kvalifikacije za evropsko prvenstvo leta 2016 v Franciji začele z bolečim spodrsljajem, toda nekaj tednov kasneje je bil poraz izbrisan, dve zaporedni zmagi pa sta četo selektorja Srečka Katanca postavili nazaj na pravo pot.
Pred obiskom Londona je pravzaprav v idealnem položaju, vsaj glede na to, kakšen ji je grozil; po treh tekmah ima šest točk, premagala je izjemno močno in nevarno Švico, na lestvici zaseda drugo mesto, ki neposredno vodi na Euro. Točkovna bera je dovolj velika, da se nikomur ni treba bati, kakšen pekel se mu bo odprl pod nogami, če bi Slovenija v britanski prestolnici ostala praznih rok. In je dovolj velika, da bi bila že točka na tekmi z nekdanjim svetovnim prvakom več kot zadovoljiva bera. Da, trenutek je res pravi. Vsaj moral bi biti.
Toda žal je tisti nesrečni poraz v Talinu, ki se iz tedna v teden kaže v bolj bizarni luči, čeprav bi dejansko moral biti že pozabljen, odprl Pandorino skrinjico, iz katere redno prihajajo nove in nove "grozote".
In čeprav se torej na prvi pogled vse zdi dokaj normalno, spokojno, optimistično, je jasno, da se je v zakulisju že začel odvijati boj, ob katerem lahko mirne vesti zapišemo: deja vu. Že videno. Scenarij je malce drugačen, poanta je več ali manj enaka. Tam smo že bili, čeprav nas tam dejansko sploh ni bilo. A navidezni sovražnik je ostal, le njegova oblika je malce drugačna.
Namesto da bi Srečko Katanec pred spektaklom na kultnem stadionu, kjer bo ob 80-tisočglavi množici tudi več kot 1500 Slovencev (tako številčnim gostovanjem v preteklosti nismo bili velikokrat priča), razpredal le o tem, kako se lotiti Anglije, ki morda še nikdar, zagotovo pa že dolgo ni bila tako ranljiva, kot je v tem trenutku, je dejansko obračunaval tudi s tem namišljenim sovražnikom. S prstom je usmeril vanj in ga okrivil, da nad idilo ves čas pošilja črne oblake, da poliva gnojnico po skrbno negovani zelenici brez enega samega plevela.
Ta namišljeni sovražnik naj bi bil kriv tudi za to, da se je Josip Iličić odrekel reprezentanci. Ker naj bi mu z napačnimi mislimi napolnil glavo. Pozablja pa se, kje je bil storjen izvirni greh. Katančeve besede gre razumeti tudi tako, da je Iličića "žrtvoval", ker se je želel prepričati, kako namišljeni sovražnik funkcionira.
In da je dobil odgovor, ki ga je iskal. Žrtvovati igralca za nekaj takšnega?! Žrtvovati takšnega igralca za karkoli? Žrtvovati kateregakoli igralca?! Joj, prejoj! Človek dobi občutek, da točke sploh niso najpomembnejše, da nastop na velikem tekmovanju sploh ni glavni cilj.
Prakticirati samouničevanje za nekaj tako bizarnega, kot je javno obračunavanje z namišljenim sovražnikom, je povsem nerazumljivo, povsem skregano z zdravo kmečko logiko. Vsi smo v isti barki, a se nekatere z nje podi, ker zgolj dobronamerno opozarjajo, da bi se lahko veslalo še boljše, še bolj učinkovitejše. Namišljenemu sovražniku se očita diverzantske akcije, ker ima dovolj čvrsto hrbtenico, da ne kima ob vsaki besedi, ker ima svoje mnenje in si ga upa tudi na glas povedati.
A to v nekaterih okoljih očitno ni dovoljeno, še manj dobrodošlo. In potem vse skupaj pride tako daleč, da je naključni sovražnik kriv za praktično vse. V tem primeru verjetno tudi za to, da je Tim Matavž postal že drugi reprezentant v tem letu, ki je dal prednost klubu (razlog je morda drugačne narave kot pri Iličiću, rezultat isti), in da je Roman Bezjak menda poškodovan do te mere, da ne more na Wembley, čeprav za svoj klub redno igra. In tako dalje in tako naprej.
Tudi za žvižge in kritike, kadar pride do njih, je jasno kriv kdo drug kot namišljen sovražnik, ker je s svojimi zlobnimi mislimi omračil um lahko vodljivim. Dejansko se zdi, da je ni negativne stvari, pri kateri ta pokvarjenec ne bi okrivljen, da ima zraven svoje prste. Po svoje logično: najlažje ga je okriviti.
Zakaj bi si razbijali glavo in se ukvarjali z razlogi, zakaj nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Najlažje je krivdo prenesti na pleča nekoga drugega. Tistega, ki je vedno ožigosan. Ker pljuva, ker mu je vseeno, ker goji osebne zamere, ker je željan neuspeha, ker je privoščljiv, ker se hrani z nesrečo drugih, ker je oh in sploh, jasno vse v negativnem smislu. Ah, ta namišljeni sovražnik.
Toda kdo sploh je ta falot brez primere? Pa saj niti ni pomembno. Za ene je tisti, za ene oni, v osnovi pa ga, kot pove že njegovo ime, sploh ni. In se je zato toliko bolj nesmiselno ukvarjati z njim. Precej pametneje bi bilo čas posvečati tistim pravim sovražnikom. Takšnih bo imela slovenska reprezentanca na poti do zastavljenega cilja še več kot dovolj.
