Dovolj klofut

V vodstvu tekmovanja so si meli roke, vedoč, da jim igranje državnega prvaka vso sezono prinaša pozitivne stvari in daje dodatno vrednost ligi, s stališča Krke se je prav tako dalo najti številne pozitivne dejavnike. Ne premočna slovenska liga se je zdela idealen poligon za razvoj mladih, za vračanje v formo tistih, ki so bili poškodovani (ali tudi tistih zdravih), oziroma preprosto za dodatno uigravanje, saj je znano, da je tekma najboljši trening.

A so stvari že na startu krenile narobe. V prvem krogu so Krko premagali Grosupeljčani. Tisti poraz je bilo še mogoče opravičiti z odsotnostjo Malcolma Armsteada in Erjona Kastratija, morda s tem, da so bile misli po odličnem začetku v ligi ABA bolj usmerjene tja, toda dva kroga pozneje je sledila nova izgubljena tekma v Rogaški Slatini, v sredo še tretja v Šenčurju. To, česar ni uspelo lanskemu finalistu lige ABA Cedeviti v Novem mestu ali Partizanu sredi Beograda, to, za kar se je morala na svojem parketu še kako potruditi trenutno najboljša ekipa jadranske konkurence Crvena zvezda, je zanesljivo opravila napol amaterska gorenjska ekipa.

In to kljub temu da je pri Dolenjcih igral Armstead, igral je Kastrati, igrali so tudi vsi drugi z izjemo Jasmina Hukića. Lahko bi se začel spraševati, ali je liga ABA na podobni ali celo slabši ravni kot slovenska liga, pa bi me upravičeno imeli za neukega norca. Nikakor ni, domače prvenstvo se ne more primerjati z jadransko konkurenco. Zdi pa se, da se je Krka ujela v krog nekaterih pričakovanj pred sezono, ki se zdaj ne uresničujejo. Odtod morda tudi nervoza trenerja Aleksandra Džikića, ki jo je v sredo stresal na sodnike. Slednji nikakor ne bi smeli biti in tudi niso razlog za poraz Krke s Šenčurjem, tako kot niso za tistega z Rogaško ter Grosbasketom. Pa čeprav so naredili napake in je bila kakšna odločitev v škodo Novomeščanov. Petkratni zaporedni državni prvak si ob kakovosti, ki jo premore tudi v tej sezoni, kar dokazuje v ligi ABA, pač ne sme privoščiti, da na sedmih tekmah doživi že tri poraze. Oziroma si lahko, a za to ne sme kriviti nikogar drugega.

Vse bolj se zdi, da postajajo tekme slovenske lige med tednom za Novomeščane precejšnje breme. Z levo roko jih ne morejo jemati, saj bi sicer sledili novi porazi in bi se po nekem norem naključju lahko zgodilo, da bi trepetali za uvrstitev v ligo za prvaka. Mladi, kot kaže, še ne morejo nositi bremena in dosegati zmag, o tem govori minutaža Imrana Polutaka, Jureta Ritlopa, Žige Zatežiča in Tomaža Bolčine, ki je skromna, oziroma na drugi strani to dokazuje igralni čas starejših, Nebojša Joksimović na primer v povprečju igra več kot 30 minut. Starejši pa, ko jim nasproti stojijo Portorož, Rogaška ali Elektra, gotovo nimajo takega motiva, kot če so na drugi strani Partizan, Zvezda ali Cibona, kar je normalno, profesionalnost gor ali dol.

In potem nastopijo težave. Te se še povečajo, ko pride do utrujenosti nosilcev igre, ki jih ritem sreda-sobota vse bolj zdeluje, ali ko v ligi ABA nastopi niz porazov, kot je to zdaj, in so misli spet bolj usmerjene vanjo. Miren trening s pripravo na naslednjega tekmeca v ligi ABA bi bil sredi tedna za marsikoga iz tabora Krke v tem trenutku precej ljubši kot igranje s "krvi željnimi" slovenskimi moštvi.
 
Toda poti vrnitve ni, začeto je treba opraviti do konca. In to tako kot se spodobi serijskim prvakom. Ali to pomeni, da bodo vsi nosilci vsakič igrali okrog 30 minut, da bodo morda mladi deležni večjih vlog, da bo Armstead moral nastopiti na vseh tekmah ali da bo uprava morda razmislila in ekipi dodala še kakšnega igralca, je popolnoma vseeno. Vsekakor precej bolj, kot to, da Krka razprodaja ugled, ko jo "klofutajo" slovenski ligaši.